Naredite učenje vidno
J. Hattie
Kako najpogosteje izgleda naše poučevanje? Odgovor na to vpršanje sem že leta 2015 slišala na seminarju pri Dylanu Wilamu. Poglejmo na primeru, ki ga je Hattie opisal v knjigi Vidno učenje za učitelje:
Če je učenec pilot, ki vozi letalo in učitelj tisti, ki ga usmerja v kontrolnem stolpu, naše poučevanje zgleda približno takole:
Učenec vzleti z letališča za krmilom letala. Najpogosteje niti ne ve, kam bo letel, saj mu kontrolni stolp tega ne sporoči. Slednji se redko oglasi tudi vmes, da bi ga usmerjal ali mu sporočil koordinate cilja. Tako pilot vozi letalo v neznano smer, včasih z nešteto zavoji. Občasno dobi kakšno informacijo, da mora malo bolj levo ali desno, še zdaleč pa ne ve kam leti. Potem se kar naenkrat oglasi kontrolni stolp, ki sporoči, da je zgrešil cilj ali da se nahaja zelo daleč od njega, ker je zgrešil pot.
Verjetno vemo, kako bi moralo zgledati sodelovanje med pilotom in kontrolnim stolpom, kajne? Vsaj tako, da bi ob vzletu pilot poznal cilj. Še bolje bi bilo, da bi tudi na poti dobival napotke o smeri leta, morebitnih nevihtah ali turbulencah, ki se jim lahko izogne. Zagotovo pa podatke o tem, kako daleč od cilja se nahaja, kaj mora še narediti, da bo prispel do tja varno in po najbolj optimalni poti v danih okoliščinah.
Zadnja situacija je najbolj podobna formativnemu spremljanju, ki vsebuje kakovostno povratno informacijo in je združena s strategijami vidnega učenja (Hattie).
Na sliki je primer poti učenja.
Kako to doseči v razredu?
Učencem je potrebno predstaviti cilj, narediti diagnostiko predznanja, skupaj z njimi načrtovati pot učenja, jo narisati. Uporabiti ustrezne strategije v podporo učenju (vezane na posamzen predmet, učno situacijo) med samim učenjem. Med uro pripraviti in zbirati dokaze o znanju, ki so povratna informacija učenca učitelju, da lahko bolje uravnava učenje in prihodnje aktivnosti v razredu. Učiti se dajanja in prejemanja povratnih informacij, izvedbe samopresoj, ob jasniih ciljih in merilih.
Ključne besede pomagajo pri dvigu matematičnega sporočanja in ozaveščanju jezika. Učenci jih bolj dosledno uporabljajo v medsebojnem dialogu in diskusiji v razredu. V pomoč so jim tudi pri učenju.
Z vami so slike iz razredov delile: Mateja Peršolja, Nataša Lenarčič in Maja Trojner Besedić. Med seboj se povezujemo, si delimo izkušnje iz prakse in se veselimo ob dosežkih in ustvarjalnosti naših učencev. Z vami bi želela deliti nekaj naših doživetij:
“Učenci totalno motivirani!” “Kaj lahko že danes začnemo?” – sprašujejo po uvodnem razgovoru o diagnostiki in učni poti
“Jaz sem delala učno poti pri LUM. Zanimivo je, kako so se odločili za izboljšave tudi tisti, ki se prej niso.”
“Izdelki z merili (ki jih oblikujemo z učenci ob vzorčnih primerih) so vsaj 40% boljši, kot brez njih.”
“Bilo je super, vse so delali sami, v šoli in v vsakem trenutku točno vedeli, kaj je njihov naslednji korak. Waw! Brez mojih nenehnih navodil.”
“Vsak dan se dogajajo mali ‘čudeži’. Učenec prvič v letu prinese naloge, ki jih je naredil doma. S ponosom in žarom. Učenec, ki prej ni delal nalog, me spomni, da sem mu pozabila napisati kaj naj naredi doma in si sam izbere primere in jih naredi. Pred začetkom ure čakajo v vrsti, da mi pokažejo kaj so naredili in želijo nasvet kaj bi še lahko. Želijo razčistiti dileme, ker se njihove rešitve ne ujemajo s tistimi v knjigi.”
