Naredite učenje vidno
J. Hattie
Kako najpogosteje izgleda naše poučevanje? Odgovor na to vpršanje sem že leta 2015 slišala na seminarju pri Dylanu Wilamu. Poglejmo na primeru, ki ga je Hattie opisal v knjigi Vidno učenje za učitelje:
Če je učenec pilot, ki vozi letalo in učitelj tisti, ki ga usmerja v kontrolnem stolpu, naše poučevanje zgleda približno takole:
Učenec vzleti z letališča za krmilom letala. Najpogosteje niti ne ve, kam bo letel, saj mu kontrolni stolp tega ne sporoči. Slednji se redko oglasi tudi vmes, da bi ga usmerjal ali mu sporočil koordinate cilja. Tako pilot vozi letalo v neznano smer, včasih z nešteto zavoji. Občasno dobi kakšno informacijo o smeri, še zdaleč pa ne ve kam leti. Potem se kar naenkrat oglasi kontrolni stolp, ki sporoči, da je zgrešil cilj, ko je npr. pisal negativno.
Verjetno si predstavljamo, kakšna je komunikacija med pilotom in kontrolnim stolpom. Ob vzletu pilot poznal cilj. Med letenjem pilot dobiva napotke o smeri leta, morebitnih turbulencah, ki se jim lahko izogne. Zagotovo pa ima podatke o tem, kako daleč od cilja se nahaja in napotke za varno in optimalno pot do cilja.
Pot učenja podpre učenca na poti do cilja. Ni pa to dovolj. Ob poti učenja potrebuje še dokaze o znanju in napredku, merila uspešnosti ter kakovostne povratne informacije.
OBLIKOVANJE POTI UČENJA V RAZREDU Z UČENCI
Preden vstopimo v proces učenja, naj učenci vsaj poznajo cilj.
Skupaj z učenci načrtujemo ali učencem predstavimo pot učenja. Ob načrtovanju poti se pogovorimo o načinu učenja, dela ali priprave gradiv, če bomo zaključna naloga izdelek učenca.
Pogovorimo se o mejnikih, ko bodo učenci drug drugemu ali učitelju predstavili izbrane dokaza o znanju ali izkazali napredek v procesu učenja. Dokazi so povratna informacija učenca učitelju, da lahko bolje uravnava učenje in načrtuje prihodnje aktivnosti v razredu.
Načrtujemo čas za dajanje in prejemanje povratnih informacij ali samopresoje.
Načrtujmo čas za uporabo povratnih informacij in nadgradnjo ter izboljševanje znanja, npr. po dokazih o znanju.
Pred ocenjevanjem pripravimo merila uspešnosti, ko opredelimo pričakovane dosežke za posamezno oceno.
Po merilih sledi še vsaj ena kakovostna povratna informacija, npr. učitelja in priložnost za izboljševanje znanja.
Ocenjevanje znanja.
Več o poti učenja na webinarju POT UČENJA, UČNE SPRETNOSTI IN BREZNO UČENJA.
VODENJE POGOVORA Z UČENCEM
1. Kaj je tvoj cilj? Kaj si želiš doseči? (narišemo na konec poti)
2. Kakšen je tvoj načrt? Kako boš prišel do želenega cilja? (Tukaj se ne zadovoljimo z odgovorom učil se bom ali pisal bom domače naloge.)
3. Kaj bo tvoj prvi korak? (napišimo prvi korak na pot in morda še naslednjega)
4. Kaj boš naredil do jutri? Kaj bo sledilo v naslednjih 14 dneh?
NARISALI SMO POT UČENJA, KJER SI JE UČENEC DELAL KLJUKICE IN SPREMLJAL URESNIČENE AKTIVNOSTI. Vključili smo tudi stalno presojo, kje se trenutno otrok nahaja in kako daleč še ima do cilja. Če ni bilo napredka, lahko vključimo tudi premislek o spremembi cilja.
Pot načrtujete skupaj z otrokom in mu prepustite, da jo prehodi sam. Staršem lahko le občasno poroča (npr. zvečer ali ob koncih tedna). Tako pridobiva samostojnost in občutek zaupanja ter samonadzora v procesu
Več o poti učenja na webinarju POT UČENJA, UČNE SPRETNOSTI IN BREZNO UČENJA.
KLJUČNE BESEDE
Ključne besede pomagajo pri dvigu matematičnega sporočanja in ozaveščanju jezika. Učenci jih bolj dosledno uporabljajo v medsebojnem dialogu in diskusiji v razredu. V pomoč so jim tudi pri učenju. V manjši raziskavi, ki jo je izpeljala Ana Canzutti s kolegicami na OŠ Dornberk, so ugotovili, da se je najmanj 50 % učencev bolj izražalo in uporabljalo matematični jezik za razlaganje in pojasnjevanje določenih postopkov ali pojmov.
Nekaj povratnih informacij učiteljev in učencev, ko so uporabili pot učenja:
“Učenci totalno motivirani!” “Kaj lahko že danes začnemo?” – sprašujejo po uvodnem razgovoru o diagnostiki in učni poti
“Jaz sem delala učno poti pri LUM. Zanimivo je, kako so se odločili za izboljšave tudi tisti, ki se prej niso.”
“Izdelki z merili (ki jih oblikujemo z učenci ob vzorčnih primerih) so vsaj 40% boljši, kot brez njih.”
“Bilo je super, vse so delali sami, v šoli in v vsakem trenutku točno vedeli, kaj je njihov naslednji korak. Waw! Brez mojih nenehnih navodil.”
“Vsak dan se dogajajo mali ‘čudeži’. Učenec prvič v letu prinese naloge, ki jih je naredil doma. S ponosom in žarom. Učenec, ki prej ni delal nalog, me spomni, da sem mu pozabila napisati kaj naj naredi doma in si sam izbere primere in jih naredi. Pred začetkom ure čakajo v vrsti, da mi pokažejo kaj so naredili in želijo nasvet kaj bi še lahko. Želijo razčistiti dileme, ker se njihove rešitve ne ujemajo s tistimi v knjigi.”
