Poučevanje 360+
Ob 15-letnih izkušnjah na samoregulaciji učenja v okviru inovacijskega projekta (Poti do kakovostnega/trajnejšega pouka/znanja, 2003 - 2005) in Razvoju didaktike ocenjevanja znanja (2006 - 2009) sem razvila model učenja in poučevanja, ki vključuje spoznanja formativnega spremljanja, Vidnega učenja, Teorije izbire in transformacijskega učenja. Spoštuje naše kulturno okolje in tradicijo. Model sem uspešno implementirala v lastno prakso in ga že vsaj 15 let širim tudi na druge šole po Sloveniji in izven. Model poučevanja je zrastel v proces preobrazbe šol.
Ob učenju učiteljev, ki (so)ustvarjajo skupine za strokovni in osebni razvoj, ustvarjamo tudi varno okolje učenje učencev. Ob zaupanju, povezovanju in mreženju izkušenj rastejo povezane skupnosti z dobrimi odnosi in integriteto.
Z deseminacijo modela sem začela v okviru seminarjev Formativno spremljanje znanja na Zavodu za šolstvo. Zadnja leta pa samostojno izvajam seminarje na šolah, predavam, vodim inštitut, organiziram posvete, webinarje, skupnosti in tržnice znanja.
Veliko učiteljev preizkuša in uspešno uporablja model z dodano osebno noto, saj kot pravi D. Wiliam: "Spremembe mora vsak vgraditi v svojo prakso na svoj lasten način. Potrebujemo čas in podporo praktikov ter raziskovalcev".
Mnenje učiteljev in učencev
Prisluhnite izkušnjam učiteljev in učencev o poučevanju 360+.
Diagram Poučevanja 360+
S klikom na spodnje povezave (ali na sliki diagrama) lahko izveste več o posameznem elementu Poučevanja 360+:
Poučevanje 360+ in vidno učenje
Oglejte si webinar poučevanja 360+ in vidnega učenja.
Osnovne informacije, ki so mi pomagale v procesu samorazvoja
KONSTRUKTIVISTIČNO FORMATIVNO SPREMLJANJE
- Interakcija med učenci in starši ter učitelji, ki vpliva na oblikovanje ciljev, meril uspešnosti, priporočil za učenje, na preverjanje in predstavljanje znanja.
- Merilo uspešnosti za dosego cilja upošteva individualne potrebe.
- Poučevanje je smiselno povezano z učenjem učenca.
- Učenje se zaključi, ko sta oba, učitelj in učenec zadovoljna z doseženim. Ko menita, da sta v danem prostoru in času dosegla optimum, zaključita s skupno refleksijo, vrednotenjem oz. sumiranjem formativne spremljave v procesu preverjanja in ta se smiselno dopolnjuje z zunanjimi oblikami preverjanja.
- Ocenjevanje je skupna analiza vrednosti dosežka.
(Komljanc, Razvoj didaktike ocenjevanja v Didaktika ocenjevanja. ZRSŠ 2008)
NAČELA FORMATIVNEGA SPREMLJANJA
- Diagnostika predznanja (šibkih in močnih področij).
- Zagotavljanje stika med učnimi stopnjami z navodili za izboljšanje znanja.
- Zagotavljanje aktualne povratne informacije.
Pri tem:
- Usklajujemo potrebe učenca z zahtevami kurikula.
- Dajemo nasvete za učenje in skrbimo za stalen dialog in dogovarjanje z učencem.
- Učimo in omogočamo samoregulacijo pouka in samovrednotenje učenja.
VIDNO UČENJE (VISIBLE LEARNING, John Hattie)
- Opazujemo učinke učenja.
- Več fokusa na učenju in učinku, ne na poučevanju.
- Učenje se pospeši, ko se učenec nauči imeti kontrolo nad učenjem. Poznati mora cilje učenja, načrtovati pot in možnost, da lahko presoja učinek učenja ter uravnava nadaljnje korake v procesu učenja.
Nasveti za začetek
izberite skupino, predmet, temo ker imate idejo kako bi začeli krog formativnega spremljanja;
vsebina naj bo nepomembna, ker bo v ozadju, saj se boste posvečali bolj procesu (morda izberite vzgojni predmet, če lahko);
prvega poskusa NE zaključite z oceno (ker se vi in učenci učite procesa in ni etično);
načrtujte prvi dve aktivnosti in premislite o možnih poteh nadaljevanja in upoštevajte načrte, ideje, predloge učencev;
ni nujno, da izpeljete cel krog (vse faze FS) lahko se posvetite le merilom ali diagnostiki (običajno začnejo najprej z merili in samopresojo, nato cel krog);
učencem povejte kaj je vaš namen in jih ob koncu aktivnosti vprašajte za mnenje;
vsaka aktivnost naj se smiselno nadaljuje z naslednjo na podlagi vaših ugotovitev;
upoštevajte, da boste v začetku potrebovali z učenci več časa, ker se procesa lotevate na novo, kasneje se ta čas skrajša in vse poteka hitreje, učenci so bolj aktivni, zato si je na začetku vredno vzeti čas;
začnite z majhno žlico, reflektirajte in načrtujte prihodnje aktivnosti in oblikujte lasten portfolio razvoja;
poiščite si kritičnega prijatelja, kolega;
oblikujte podporno skupino z rednimi srečanji za izmenjavo mnenj ter povabite strokovnjake za svetovanje ali nova znanja;
napake so del učenja, ob njih se največ naučimo, bodimo zgled in jih priznajmo;
bodite pogumni, vztrajni in ustvarite spodbujajoče okolje za rast in razvoj, ker je pot pomembnejša od cilja.
Spoznanja, primere dobre prakse, študije primerov in raziskav sem v 20. letih razvoja na samoregulaciji učenja (inovacijski projekt Poti do kakovostnejšega/trajnejšega pouka/znanja) in formativnega spremljanja (razvojno-aplikativni projekt Razvoj didaktike ocenjevanja znanja, ZRSŠ ter Erasmus plus projekta Mednarodnost kot priložnost za razvoj šole za življenje) objavila v številnih strokovnih člankih, ki so dostopni TUKAJ.
Diagnostika
Namen diagnostike ni zgolj ugotavljanje predznanja s tradicionalnimi testi, temveč ima bistveno širši pomen. Diagnostika vključuje odkrivanje močnih področij, kjer se nahaja energija, ugotavljanje šibkosti z namenom njihovega odpravljanja ter skupno načrtovanje ciljev, ki osmišljajo učenje in upoštevajo interese ter potrebe učencev. Prav tako vključuje pogovor o strategijah učenja, ki bodo učencem pomagale doseči zastavljene cilje.
Primer učenke Sare: S pomočjo diagnostike smo odkrili, da ima Sara težave pri pisanju sestavkov. Zdaj ji posvečamo posebno pozornost in skupaj s Saro razvijamo strategije za izboljšanje njenega pisanja. Tako smo ustvarili individualiziran načrt, ki jo podpira na poti do boljšega pisanja.
Za nas je diagnostika ključnega pomena pri razumevanju potreb in interesov vsakega učenca. Skozi skupno načrtovanje ciljev in strategij učenja, ustvarjamo personalizirane učne izkušnje, ki spodbujajo učence k razvoju svojih močnih področij in premagovanju šibkosti. V tem procesu učenci postanejo aktivni soustvarjalci lastnega učenja ter dosegajo izjemne rezultate, ki presegajo zgolj preverjanje predznanja. Učenci opazijo, da je učitelju mar zanje in niso le številke.
MATEJINI ZAČETKI
Dokler učenci niso bili vajeni aktivnega raziskovanja je bil njihov odgovor na moje vprašanje: kako bi se učili, tak: “Učitelj razloži na tablo, mi prepišemo, rešujemo naloge na tablo, mi jih prepišemo v zvezek.” Ob tem odgovoru sem se zamislila, saj se pri takem pouku učenci ne naučijo matematike oz. od njega odnesejo zelo malo. Učenci so mi nastavili ogledalo.
KAKO NAČRTUJEMO CILJE?
Novo šolsko leto, nov sklop vsebin, problem, izboljšanje znanja… se večino lotimo z diagnostiko predznanja oz. s skupnim načrtovanjem.
Učimo se načrtovanja ciljev ter poti do ciljev. Kasneje iz načrtovanja skupine preidemo na posameznika, zlasti v fazi (samo)evalvacije.
Cilji
Cilje učenja, bodisi za posamezno učno uro ali za celoten učni sklop, lahko predstavimo učencem ali pa jih oblikujemo skupaj z njimi.
Oblikovanje ciljev skupaj z učenci se izkaže za bolj smiselno in naravno, ko delamo za učni sklop ali temo. Medtem pa cilj učne ure na začetku predstavimo, na koncu pa povzamemo. Učenci, ki poznajo cilj učne ure, se lažje samopresojajo in ugotavljajo, ali so dosegli zastavljeni cilj ure.
Z učenci skupaj načrtujemo tudi pot do cilja in se pogovarjamo o različnih načinih učenja:
- Kdaj od učenja največ odnesem?
- Kako se najlažje/najhitreje naučim?
- Katere okoliščine so potrebne za uspešno učenje?
Uvajanje metakognitivnih strategij, kar pomeni razmišljanje o lastnem učenju, ima izjemen vpliv na trud in dosežke učencev ter na njihovo motivacijo za učenje. S tem, ko učence spodbujamo k razmišljanju o lastnih učnih procesih, se poveča njihova zmožnost učinkovitega učenja in samoregulacije. Učenci postanejo bolj odgovorni za lastno učenje ter lažje prepoznajo, kateri pristopi jim najbolj ustrezajo.
Verjamemo, da je ključnega pomena sodelovanje učencev pri oblikovanju ciljev in načrtovanju učenja. Skozi to proces postanejo bolj samozavestni, samostojni in motivirani za doseganje svojih ciljev. Želimo ustvariti okolje, kjer učenci prevzemajo odgovornost za svoje učenje in se razvijajo v samostojne in samoiniciativne posameznike.
Akcija, dokazi
Verjamemo v raznolikost poučevanja, saj se zavedamo, da učenci imajo različne potrebe in načine učenja. Pouk tako poteka na različne načine, ki so v skladu s cilji posamezne ure. Nekaj primerov različnih pristopov, ki jih uporabljamo:
- Skupna razlaga, nato individualno delo: Na začetku ure učitelj poda skupno razlago nove snovi, nato pa učenci samostojno nadaljujejo z delom ali nalogami, ki so razdeljene po zahtevnostnih ravneh. Učenci imajo možnost izbrati naloge glede na zastavljene cilje in lastne interese.
- Samostojno izpisovanje ali študij vsebine, nato razprava (flip učenje): Včasih učenci samostojno preučujejo določeno temo, nato pa sledi razprava, vprašanja učencev in naloge po zahtevnostnih ravneh, ki jih lahko rešujejo v parih ali skupinah.
- Učenje v skupinah po ravneh zahtevnosti ali v heterogenih skupinah: Učenci so razdeljeni v skupine po ravneh zahtevnosti, kar omogoča prilagoditev učnega tempa in podporo glede na individualne potrebe. Skupine so lahko homogene ali heterogene, odvisno od ciljev in dinamike razreda.
Pri delu v parih in skupinah spodbujamo učence, da najprej poiščejo pomoč med sošolci, preden se obrnejo na učitelja. Tako spodbujamo medsebojno pomoč in sodelovanje med učenci. To je tudi prednost učenja v šoli.
Vse naloge in domače delo so prilagojene glede na predznanje in osebne cilje učencev. S tem zagotavljamo, da je učenje smiselno, relevantno in prilagojeno individualnim potrebam vsakega učenca.
Naš cilj je ustvariti učno okolje, kjer se učenci počutijo podprte, spoštovane in motivirane za učenje. Verjamemo, da je raznolikost poučevanja ključna za doseganje uspešnega učenja ter razvoj vseh naših učencev.
Za enakovredno vključevanje vseh učencev se lahko poslužimo tehnik D. Wiliama:
PRAVILO NE DVIGOVANJA ROK: Učenci ne dvigujejo rok. Vsak je lahko izžreban, s pomočjo palčk. Učenec ima možnost, da ne odgovori ali podeli mnenje, če ne želi (kar se redko zgodi). Ni namen palčk: “Aha, našla sem te, ne znaš.”, ampak resnično odpiranje prostora za vprašanja, dileme, da jih imamo možnost razčistiti med poukom. Ne znati je v šoli dobro, sprejemljivo. Zato hodijo v šolo.
PALČKE Na lesene palčke napišem njihova imena. Nekoga potegnem iz lončka, da odgovori. Tako preprečim, da vedno kličem ene in iste oz., da vse enakomerno vključim.
ČAS ZA ODGOVOR je povprečno nekaj sekund. Black priporoča podaljšanje časa za premislek na 20 sekund. Zato najprej postavim vprašanje, dam čas za premislek ali pogovor s kritičnim prijateljem in nato potegnem palčko.
Merila
Merila za učenje omogočajo učencem nadzor nad napredkom v procesu učenja. Delujejo kot kazalniki, ki nam pokažejo, ali smo dosegli cilje ali nas usmerjajo na poti do njih. Z uporabo meril učenci lahko sami presojajo svoj napredek ter načrtujejo aktivnosti za nadaljnje učenje.
Razlikujemo tri vrste meril:
Merila za odprte cilje: Ta merila terjajo več časa za oblikovanje in mnogo razprav o primerih, ki bolje ali slabše dosegajo posamezno merilo. Uporabljajo se pri spisih, esejih, likovnih izdelkih ...
Merila za zaprte cilje: Gre za bolj natančno opredeljene korake, ki nas vodijo v procesu do doseganja posameznega cilja. Ta vrsta meril je pogosto uporabna pri zaprtih ciljih: postopkih pri matematiki, pri učenju slovnice ...
Končna merila za presojo kakovosti naučenega (evalvacija): To so merila, ki jih uporabljamo za celovito oceno in refleksijo dosežkov učencev na koncu določenega poglavja (teme) ali izobraževalnega programa.
V naši skupnosti so članom na voljo merila, ki so jih sooblikovali učitelji. Ta merila so neprecenljiva pomoč tako učiteljem kot učencem pri njihovem učenju in razvoju. Omogočajo nam jasen vpogled v napredek ter spodbujajo k večji odgovornosti in samostojnosti pri učenju. S tem ustvarjamo učno okolje, kjer učenci prevzemajo aktivno vlogo v svojem učenju ter se razvijajo kot samostojni in samoiniciativni posamezniki.
Evalvacija
Po uporabi zapisanih meril sledi pomemben del procesa - samoevalvacija in načrtovanje izboljšanja znanja. V tem koraku skupinsko postavljeni cilji postanejo individualni, saj vsak učenec načrtuje cilje glede na svoje osebne potrebe in želje po izboljšanju.
Iz skupinskega načrtovanja preidemo na individualno raven, saj želimo, da vsak učenec aktivno prispeva k svojemu napredku. Pri tem jim pomagamo z naslednjimi vprašanji:
Kaj že znam?
Kaj mi še ne gre? Kaj bi rad še izboljšal ali se naučil?
Kako bom to dosegel? Kateri pristopi ali strategije mi bodo pomagali pri učenju?
Kdo mi bo pomagal pri doseganju ciljev? Kje lahko poiščem pomoč ali dodatne vire?
Če je potrebno, kako bom organiziral svoj osebni načrt učenja, morda celo po dnevih, z opredeljenimi konkretnimi nalogami.
Pri tem posebno pozornost namenimo tistim učencem, ki se pri samostojnem reševanju nalog ali iskanju pomoči soočajo s težavami. Pri neuspešnih učencih zaznavamo šibko področje, kjer potrebujejo več pomoči pri učenju. Zato jim nudimo dodatno podporo, da se naučijo učinkovitih strategij za reševanje težav, postavljanje realnih ciljev ter kako najti ustrezno pomoč, ko jo potrebujejo.
Naš cilj je ustvariti okolje, kjer se učenci počutijo samozavestne in sposobne prevzeti odgovornost za svoje učenje. Z individualnim načrtovanjem spodbujamo njihovo avtonomijo in samoiniciativnost, s tem pa prispevamo k razvijanju samoučinkovitega učenja in osebnega razvoja.
POSNETEK WEBINARJA O SAMOPRESOJAH UČENCEV IN DIJAKOV: https://fb.watch/5l0WxX7m8V/
Povratna informacija
Povratna informacija ima ključno vlogo pri zmanjševanju vrzeli med pričakovanim dosežkom in trenutnim znanjem učenca.
Največji motivacijski učinek povratne informacije se doseže, če je osredotočena na naslednje vidike:
Poudarek na kvalitetah učenčevega dela, ne na primerjavah z drugimi učenci. Vsak učenec je edinstven, zato je pomembno, da se poudarijo in priznajo njegovi individualni dosežki.
Natančni nasveti o tem, kako lahko učenec izboljša svoje delo. Povratna informacija naj bo konkretna, jasna in usmerjena v pozitivne spodbude za nadaljnji napredek. Ocena ni kakovostna povratna informacija.
Vrednotenje izboljšav, ki jih je učenec dosegel glede na njegove prejšnje dosežke. S primerjavo s preteklimi deli spodbujamo učence k zavedanju lastnega napredka.
Povratna informacija ima velik potencial, vendar ima lahko različne učinke na učenje (Visible learning, Hattie). Ključno je, da je usmerjena na učenčevo predznanje, saj je to njegova izhodiščna točka za nadaljnje učenje. Za uspešnost povratne informacije je nujno potrebno zaupanje, da bo učinkovita, ter da je vključena kot del kulture šole.
Učenci običajno pričakujejo takojšnjo povratno informacijo, vendar se je izkazalo, da je odložena povratna informacija pogosto bolj učinkovita.
Povratna informacija, ki jo učenec posreduje učitelju, ima izjemno vrednost, saj omogoča učitelju, da bolje razume potrebe učencev ter prilagodi svoj pouk.
Ocene in komentarji, ki niso osredotočeni na izboljšave, lahko motijo učenje in povzročijo demotivacijo. Zato naj bodo komentarji usmerjeni v poudarjanje uspehov in izboljšav učenca, ne le v opozarjanje na šibkosti.
V medvrstniško povratno informacijo naj bodo vključeni tudi učenci.
Več konkretnih nasvetov o povratni informaciji boste našli v priročniku, posnetku webinarja Merila in povratna informacija in v predavanju Jamesa Nottinghama.
V našem pristopu se zavedamo moči povratne informacije in jo dosledno vključujemo v učno okolje, saj verjamemo, da je ključnega pomena za spodbujanje učenja in rasti učencev. S konstruktivno, pozitivno in prilagojeno povratno informacijo podpiramo vsakega učenca na njegovi učni poti ter mu omogočamo razvijanje samozavesti, samostojnosti in notranje motivacije za nadaljnje učenje.