Kakšno šolo si želimo ustvariti v prihodnosti?

Kakšno šolo si želimo ustvariti v prihodnosti? 

Dragi kolegi, mi soustvarjamo šolski prostor. 

Izkušnja učenca, ki jo doživi ob nas, je ključna, ne glede na vse ostale spremembe, ki se zgodijo pri »vrhu«. Lahko menjajo učne načrte, učbenike, pravilnike, če način našega poučevanja in način učenja učenca ostaja enak, se izkušnja učenca z učenjem ne bo spremenila. Zato imate v tej razpravi vi glavno besedo.

Če pozabimo, kaj šola je in kaj bi morala biti, kako bi se vi želeli učiti in kako bi želeli poučevati? 5 min pogovora s sosedom. Vabim vas, da vašo vizijo podelite z nami na Mentimetru.

Prisluhnili smo mnenju dijakinj, študentk in Jamesa Nottinghama, ki nam je dal tudi nasvet.

James (prevod):

Težko vprašanje. Če bi lahko začeli od začetka, šole ne bi zgledale tako, kot zgledajo sedaj. To je jasno. A ne začenjamo od začetka. Imamo dolgo zgodovino, z veliko tradicije in ogromno pričakovanj. 

V preteklih letih sem sodeloval z Johnom Hattijem pri pripravi dokumenta Načelo/strategija motnje. Povzetek tega je bil, da bodo politiki (govorim na splošno) pri uvajanju sprememb poslušali starše, ne učitelje. Ker je med volivci več staršev, kot učiteljev. Politiki skušajo ugajati večini. Stvari o šoli, ki jih večina razume so kakovost zgradb, velikost razreda, uvajanje informacijsko komunikacijske tehnologije, kvalifikacije učiteljev. Redko razumejo kakovost povratne informacije, rastočo miselnost, razliko med formativno in sumativno povratno informacijo. Ravno slednje najbolj ključno vplivajo na kakovost učenja, kar volivci težko razumejo. A živimo in delujemo v tem kompleksnem sistemu.

V veliko državah ločujejo učence po zmožnostih, npr. v nivojske skupine. "Pametne" učence združijo v eno skupino, šibkejše pa v drugo. To je popolni nesmisel, ker se učenci, ki so v najvišji nivojski skupini (sposobnejši) naučijo manj, kot bi se v skupini, kjer so učenci mešani glede na sposobnosti. Vseeno jih delimo, ker starši to pričakujejo.

Če bi začeli znova, potem bi priporočil, da začnemo učence učiti, kako se učiti. Ne skrbeti za to, kaj se učijo, temveč kako. 

Pozorni moramo biti tudi na umetno inteligenco. Ta bo zadala ključen udarec učenju. Mediji pišejo o tem, kako bo umetna inteligenca spremenila izobraževanje precej močneje, kot si lahko zamislimo. Spremenila ga bo vsaj toliko, kot je svetovni splet spremenil naše življenje. Učenci bodo lahko zahtevali, da umetna inteligenca napiše esej o Shakespearovih delih na način, da primerja tri komponente. In bo. Kaj bomo potem naredili s tem? Kako bomo to spremljali? Kako bomo vedeli, če se učenci učijo, če so napredovali? Torej moramo razmisliti o tem, kar prihaja in o tem, kako se bomo učili. Mi rabimo biti strokovnjaki v učenju. Učenci morajo postati strokovnjaki za učenje. Prihajajo klimatske spremembe, migracije zaradi tega, morali se bomo znati spopasti s tem in z vojnami, novo tehnologijo ... Učenci v šolah se bodo morali znati spopasti s tem, kako npr. uporabiti tehnologijo na etičen, učinkovit, pravičen način. Tega jih ne moremo naučiti. Niti ne vemo, kaj je, kaj nas čaka, tega jih ne moremo naučiti. Lahko pa jih učimo, kako se učiti. Ja, pomembno se je učiti o delovanju telesa, celicah, financah … Vseeno kaj se učimo. Pomembno pa je znati uči se učiti. Učiti, kar se ne želiš učiti in učiti, kar se želiš učiti ter še vse vmes. Moramo pa biti pozorni tudi na to, kar prihaja iz za ovinka, npr. umetna inteligenca. Biti moramo korak pred tem. Če bo umetna inteligenca vplivala na način, kako ustvarjamo spise, potem moramo spremeniti način, kako vrednotimo spise. Namesto dati otrokom nalogo, da napišejo esej, jim naročimo naj s pomočjo umetne inteligence ustvarijo tri eseje o Shakespearu. Ko ustvarijo te tri eseje pa naj se odločijo, kateri je boljši in zakaj. Ustvarijo naj merila, ki so jih uporabili za ustvarjanje teh esejev in merila, ki so jih uporabili za ustvarjanje boljšega eseja oz. za presojo kakovosti vseh treh zapisov. Moramo biti korak pred tem. Zato je ključno uvajati veščine učenja učenja.  

Na zadnje bi izpostavil še to, da v izobraževanju učitelji nismo ravno zgled učenja. Ker veliko od nas, nas še vedno predava, stoji pred tablo in posreduje informacije. Poglejmo, kaj je delal učitelj pred stotimi leti. Stal pred tablo in podajal informacije. To moramo spremeniti. Zato pri učenju nismo ravno zgled učencem. To je naš izziv. Ko se bomo odrasli spremenili, se bodo tudi otroci.

Res zadnje bi izpostavil še moj izlet v Maroko, pred dvajsetimi leti. Tam sem preživel en mesec. Vsi so imeli mobilne telefone. Prešli so iz nič, direkt na mobilne telefone. Ni bilo postopnosti, npr. najprej računalniki, internet, prešli so direkt na mobilne telefone. Opazil sem, da ne rabimo uvajati tehnologije s postopnostjo. Lahko preskočimo. Tehnologija že spreminja marketing, posel in do konca leta bo tudi izobraževanje. To je naš naslednji izziv.