Kristina Cencič
CILJ: Učenec prepozna, pokaže, poimenuje zunanje dele telesa. Učenec pridobi socialne veščine (delo in sodleovanje v paru in skupini) ter delovne navade.
Predznanje: Proces formativnega sprmeljanja s samovrednotenjem (semaforček).
OPIS IZVEDBE
Učence sem zbrala v krogu, jim predstavila prvi cilj, in sicer, da znajo poimenovati zunanje dele človeškega telesa. Skupaj smo prišli do tega, da so to deli glave, trupa, rok in nog. Zatem sem jih izzvala z odprtim vprašanjem, zakaj je dobro poznati dele svojega telesa oz. kdaj lahko to znanje uporabimo. Da spodbudim aktivnost vseh učencev, se poslužujem lesenih palčk, kjer zapišem imena otrok. Ker naključno izberem otroka, ki dobi besedo, so vsi bolj aktivni pri poslušanju in izražanju svojega mnenja.
Zatem sem jim predstavila drugi cilj, da se učijo sodelovalnega učenja. Izzvala sem jih z vprašanjem, katere skupine oz. ekipe so običajno najbolj uspešne? Kaj je pogoj, da ekipa zmaga? Na osnovi tega vprašanja smo skupaj iskali kriterije uspešnosti za skupinsko delo. Otroci so vedeli, da za uspešnost skupine so pomembni dobri odnosi. Poleg tega so imeli izkušnjo, da je potrebna delovna tišina in da vsak nekaj naredi. Dodala sem kriterij, da je delo dokončano.
Ko smo kriterije dobro zastavili, je začelo skupinsko delo. Vsaka skupina je dobila plakat s sliko človeka, zapisati so morali dele telesa. Delo je potekalo v pravem vzdušju, med njimi je potekala dobra komunikacija, delavnost, skrbeli so, da vsak nekaj napiše na plakat in da vlada delovna tišina. Moj cilj je bil dosežen. Želela sem aktivirati njihovo predznanje, želela sem, da so drug drugemu vir učenja in da med njimi poteka sodelovalno učenje. Po 15 minutah smo se zbrali v krogu, na tla sem postavila njihove plakate in kriterije uspešnosti. Radi in realno so vrednotili svoje delo.
V skupinskem delu so imeli možnost soočanja s tem, koliko in katere dele telesa poznajo, zato so lahko realno presodili, kakšno je njihovo predznanje. V pripomoček, ki sem ga izdelala iz filca, so postavljali svoje palčke v žepke. V žepek, kjer je zelena lučka, so se uvrstili otroci, ki so presodili, da poznajo vse zunanje dele telesa. V žepek, kjer je rumena lučka so se uvrstili otroci, ki so presodili, da jih nekaj poznajo in nekaj ne. V žepek, kjer je rdeča lučka, pa so se lahko uvrstili otroci, ki so presodili, da ne poznajo zunanjih delov telesa. Večina otrok je presodila, da ne poznajo vseh delov telesa, le ena deklica je presodila, da večine delov telesa sploh ne pozna. To je bila zame pomembna povratna informacija. Deklico sem v nadaljnjih dejavnosti povsem drugače vključevala kot če ne bi vedela, da delov telesa ne pozna. Povratne informacije, ki jih dobim od učencev najbolj spreminjajo mojo prakso. Zato si večkrat vzamem čas, da jih poslušam. Za zaključek smo zapeli pesem Glava, ramena, kolena … Otroci so se pri tem sprostili, malo razgibali in obenem utrjevali zunanje dele telesa.
Naslednji dan so skupine dobile nazaj svoje plakate. Z rdečim flomastrom so popravili, kar je napačno zapisano oz. kar je manjkalo. Vsaka skupina je dobila kontrolni list, ki jim je pomagal presoditi, kaj je prav in kaj ne. Kljub temu, da je bila dejavnost zahtevna, so bili skupinski izdelki dobro narejeni, saj so popravili in dopolnili, kar je manjkalo. Na koncu smo zapeli in zaplesali Boogie Woogie, se razvedrili, razgibali in še na zabaven način utrjevali znanje.
Naslednji dan sem predstavila Montessori material, ki sem ga izdelala sama. V škatli je tridelni material: slika, beseda in kontrolni list. Cilj je, da otrok k sliki priredi primeren zapis. Otroci so poiskali svoj par in ga postavili sliko in besedo na preprogo. Predstavitev poteka v tišini, velik poudarek je na tem, kako se rokuje z materialom in se samo, da se pravilno postavijo besede k sliki. Temu sledi uporaba kontrolnega lista, ki je sestavljen iz slike in besede obenem. Otroci priredijo kontrolni list in ugotovijo ali so pravilno priredili. Če niso, to samostojno popravijo. Material sam daje povratno informacijo, zato so lahko samostojni. Uporabljajo ga lahko na preprogi, za mizo ali na tleh. Vzamejo jih lahko v času samostojnega dela, pri pouku in tudi v času PB. Za otroke, ki bi radi več in se zanimajo tudi za notranje dele telesa, sem pripravila material za izdelavo knjižice o človeških organih. Na naslovnico so napisali svoje ime, na naslednjih listih pa pobarvali en organ in zapisali, kateri organ je. Te liste smo speli in nastala je knjižica.
Po igri je sledila dejavnost v paru. Vsak par je imel kartonček z zapisanimi deli telesa. Sami so izbrali s kom bodo v paru, glede na to s kom menijo, da se bodo dobro učili in skupaj sta izbrala poljuben prostor, kjer se bosta učila (za mizo, na tleh, klopca) Nekdo izmed njiju najprej bere dele telesa iz kartončka, drugi jih kaže, potem pa vlogi zamenjata. S povratno informacijo sem dobila potrditev, da jim je bila dejavnost zelo všeč. Radi so povedali, kje so si poiskali prostor in kaj so se drug od drugega novega naučili, npr. „Lukas se je od mene naučil, kaj je zapestje, jaz pa od njega, kaj je komolec. En par je poročal, da mu ni bilo všeč, da je njegov sošolec delal smešnice, ko pa bi se on rad učil. Otroci sami so prišli do ugotovitve, da je bila dejavnost zabavna in da ni bilo potrebno se zabavati drugače.
Po vseh teh dejavnosti, ki so spodbujale delavnost in dobro komunikacijo, so urili tudi zunanje dele človeškega telesa. Sledili so dokazi o znanju. Samostojno so v zvezek narisali in napisali dele telesa, ter jih povezali s puščico. Povratno informacijo učencu vedno dajem ustno, izjemoma pisno (npr. 2x letno), in na tak način, da pobarva krogce v razpredelnici, ki jo ima zalepljeno v zvezku. S kašno barvo bo učenec pobarval „lučko“ je odvisno od tega, kako se je učil oz. kaj zna. Skupaj z učencem presodiva s kakšno barvo naj pobarva lučko ali pa mu kar sama povem.
Tukaj imamo primer učenke, ki je imela že dobre temelje in je hitro osvojila še nove izraze. Dosegla je najvišji nivo znanja. Največ veselja pa meni prinesejo otroci, ki sprva nimajo vseh zelenih lučk in prihajajo k meni z željo, da dokažejo, da sedaj pa znajo vse. V tem sklopu so mi na primer rekli: „Učiteljica, jaz vem, kaj je peta, ali me lahko vprašaš za zeleno lučko.“ Ena deklica me je neprestano gnjavila rekoč, da se je naučila, kako poskrbi za svoje zdravje, a ni znala dovolj. Prisluhnila sem ji vsaj sedemkrat, in šele osmič je dokazala, da res razume in da zna povedati. Ves čas je mislila, da že vse zna, ko pa je dobila povratno informacijo, je vedela, česa še ne zna in kaj se mora naučiti, da bo uspešna. Poskušala je znova in znova in ji je uspelo. Sedaj so samo trije učenci, od sedemindvajsetih, ki niso dosegli najvišjega nivoja znanja.
