Prispevek predstavlja osebno (pre)izkušnjo uporabe Chat GPT za povratno informacijo pri nadgradnji in izboljšavi člankov.
PRVOTNI OSNUTEK ČLANKA
O »(ne)odločitvi« za premisivno vzgojo
Zadnje mesece poslušam o permisivni vzgoji in obtoževanju staršev, da so krivi za »razvajenost« otrok in še kaj drugega. Rada bi podelila svojo izkušnjo, kot mame dveh otrok, ki sta stara že čez dvajset let. Danes uspešna študenta in izjemna posameznika.
O vzgoji otrok se z možem nisva veliko pogovarjala. Bolj kot ne je šlo za spontane odločitve, poslušanje sebe in opazovanje tega, kar pri otroku deluje in kar ne. Občasno sva med seboj podelila, kje se podpirava, ali sporočila ne nestrinjanje v vzgojnem prijemu. Z njunim odraščanjem sva se učila.
Kot mama sem se odločila, da pri vzgoji ne bom uporabila prijemov, ki zame v otroštvu niso delovali. Za nekatere sem v odraslosti prepoznala posledice, ki so se kazale v samozaupanju in samospoštovanju. Ob tem, ničesar ne očitam staršem in sem jima hvaležna, da sta odlično opravila starševsko nalogo. Verjamem, da sta dala največ kar sta znala in, da vsak starš dela v korist otrok. Za druge in za nazaj je lažje vedeti, kako bi lahko bolje. Ko smo v situaciji, pa naredimo najbolje kar znamo. In enako so moji starši.
Kot starš in učitelj sem se počutila marsikdaj nemočna, ko otroci niso poslušali in upoštevali prošenj ali navodil. V začetku sem se zatekla k znanim vzorcem groženj in kazni, ki so kratkoročno delovali, dolgoročno pa ne. Izgubljala sem dober odnos in zaupanje otrok. Pri otrocih sem prepoznala občutke krivde, sramu in prepoznala uporabo enakih vzorcev v odnosu do mene, ko so bili v stiskah. Tako so mi nastavljali zrcalo. Zato sem začela iskati in se učiti.
Odločila sem se, da ne želim uporabljati groženj ali kaznovanja pri vzgoji otrok. Slednje mi ni delovalo niti v šoli, kot učiteljici začetnici. V razredu sem imela »vojno«, v kateri smo merili moči in vsi izgubljali. Želela in iskala sem nekaj drugega, s čemer bi otroku vseeno sporočila, kje so meje, kaj sme in česa ne. In razen avtoritarne vzgoje z močjo (poniževanjem, grožnjami, obtoževanjem) in kaznovanjem, drugega nisem poznala. Nisem se namerno odločila za avtoritarno ali permisivno vzgojo. Odločila sem se, da želim drugače in ta drugače nisem vedela, kaj je. Odkrivala sem sproti in se učila.
Včasih sem na otroka zavpila in tudi rekla besedo, za katero mi je bilo kasneje žal. Ko sem svojo napako vpitja otroku priznala in se opravičila, sem tudi od mojih otrok dobila podobna opravičila (eno je na sliki). To je bila zame najmočnejša lekcija in dokaz, da najbolje učimo z zgledom. Sporočilo je še nekaj let viselo v moji omari kot opomnik, na napako z namenom, da je ne ponovim.
K sreči sem imela v okviru službe veliko priložnosti usposabljanja na področju vzgoje. Tudi sama sem izkazala interes z branjem, udeležbo na tečajih in seminarjih. Začela sem se učiti, da bi spremenila otroke. Po treh letih sem prepoznala, da spreminjam sebe in v novih okoliščinah, ki sem jih ustvarjala so se spreminjali tudi otroci. Tisti v šoli in doma.
Postopoma sem se naučila iskreno podeliti počutje ob nekem vedenju otroka, sporočila neprimernost dejanja in otroci so naredili enako. Namesto groženj in prepovedi sem dala možnost izbire in s tem izbire posledic. Naj ponazorim običajnem pogajanju z najstnikom: »Če boš danes doma do 22.00 ure, boš prihodnjič ponovno lahko šel ven. Če ne boš, pa naslednjič nimaš možnosti iti ven s prijatelji.« Poskrbela sem, da sem držala besedo. Najtežje je bilo vztrajati ob moledovanju in prošnjah otrok. Tukaj so mi prišle zelo prav besede realitetne terapevtke Bobe Lojk: »Nalog otrok, je, da bodo poskušali vse, da dosežejo, kar želijo. Njihova služba je, da 100 in več krat poskušajo in vaša je, da 100 in večkrat vztrajate na besedi, ki ste jo dali in meji, ki ste jo postavili.« Tako sem uvidela, da tega otroci ne počnejo meni, ne počnejo za nalašč, temveč preprosto, ker so otroci. Zato njihovih vedenj nisem jemala osebno, se ob njih nisem počutila napadeno ali užaljeno. Tako sem kot starš in učitelj obdržala integriteto in bila zgled. Danes nekateri temu rečejo sočutna vzgoja.
Pred časom sem ob neprimernem vedenju v jedilnici vodila tak restitucijski pogovor z učencem v šoli. Najprej sem ločila vedenje od njega, kot osebe in sporočila neprimernost ravnanja s hrano v jedilnici. Vprašala sem ga, če prepozna, kje v jedilnici ni spoštoval dogovorjenih pravil. Ko je naštel kršitve, sem dodala še tisto, kar sem jaz opazila in ga vprašala, kaj bo posledica za izbiro takega vedenja. Sam je rekel, da bo en teden čistil mize v jedilnici. Na pogovoru je bila prisotna tudi razredničarka, s katero sem izrazila skrb o sorazmernosti kršitve in posledice. Takrat je učenec sam dodal, da bo 14 dni čistil mize. Prevzel je posledico za neprimerno vedenje. Po pogovoru sva si lahko pogledala v oči in videla, da sva brez jeze, obsojanja zaključila primer. Z razliko od situacije, ko sem kaznovala in izrekala vzgojne ukrepe ali kaznovala, tokrat med nama ni bilo jeze in zamer. Zato se danes brez neprijetnega občutka srečava na hodniku, se pogovarjava in tudi upošteva prošnje ali opozorila. Ohranila sva spoštovanje.
Priložnosti za rast in učenje je danes še precej več, kot jih je bilo v preteklosti. Največ so mi dale tiste, ki so mi omogočale iskrene delitve, zaupanja, brez obtoževanja ter s podporo, ko sem jo potrebovala. Največ sem se naučila iz refleksij, igranja vlog, supervizij, ki so omogočale prostor sprejemanja in rasti, predvsem ob napakah ali izzivih s katerimi sem se soočala. Tako na osebnem ali profesionalnem področju.
Danes je priročnikov za vzgojo otrok pravo morje. Kar nekaj sem jih prebrala. Ob branju le-teh bila včasih premalo kritična v smislu lastnih prepričanj in ohranjanja pristnosti pri vzgoji. Na koncu največ šteje ravno slednje in opazovanje otroka ter posledic v različnih situacijah. Ker univerzalni recept ne obstaja.
Povratna informacija Chat GPT
Članek opisuje izkušnjo avtorice kot mame dveh odraslih otrok in razmišljanja o permisivni vzgoji ter njenem pristopu k vzgajanju. Spodaj so navedene pozitivne vidike članka, kot tudi predlogi za morebitna izboljšanja:
Dobri vidiki članka:
1. Osebna izkušnja: Članek je zanimiv, saj temelji na osebni izkušnji avtorice kot mame dveh otrok. To daje članku pristen pristop in bralcu možnost, da se poistoveti z avtoričinimi razmišljanji.
2. Poudarek na iskanju drugačnega pristopa: Avtorica se osredotoča na svoje iskanje boljših vzgojnih metod, ki ne vključujejo groženj in kaznovanja, kar lahko bralcem predstavlja koristen pristop pri vzgajanju lastnih otrok.
3. Deljenje osebnih napak: Avtorica je iskrena glede svojih napak pri vzgoji, kar kaže na njeno odprtost do učenja in izboljšanja. To ustvarja bolj zaupanja vredno in dostopno okolje za bralce.
4. Uporaba citatov iz strokovnjakov: V članku so citati realitetne terapevtke Bobe Lojk, kar daje teoretično podlago in verodostojnost avtoričinim razmišljanjem.
5. Primeri iz prakse: Avtorica uporablja konkretne primere iz svoje izkušnje, kar bralcem pomaga bolje razumeti njen pristop k vzgoji.
Izboljšave:
1. Struktura članka: Članek bi lahko imel bolj jasno strukturo, na primer, uvod, razvoj izkušnje in pristopa k vzgoji, zaključek. Tako bi bilo lažje slediti avtoričinemu razmišljanju.
2. Vključitev raziskav: Članek bi bil še bolj prepričljiv, če bi avtorica vključila nekaj znanstvenih raziskav ali strokovnih virov, ki potrjujejo učinkovitost sočutnega pristopa k vzgoji.
3. Več nasvetov za bralce: Avtorica bi lahko dodala praktične nasvete ali strategije, kako starši lahko vključijo sočutno vzgojo v svoje življenje.
4. Razmislek o nasprotnih stališčih: Članek bi lahko vključil tudi kratko obravnavo nasprotnih stališč do permisivne vzgoje in razloge, zakaj avtorica meni, da niso učinkovita.
5. Povezava s širšim kontekstom: Avtorica bi lahko članek povezala z drugimi vzgojnimi pristopi in sodobnimi izzivi, s katerimi se soočajo starši in učitelji v sodobnem svetu.
Z vključitvijo teh izboljšav bi bil članek še bolj informativen, celovit in uporaben za bralce.
IZBOLJŠAN ČLANEK
O »(ne)odločitvi« za permisivno vzgojo
Zadnje mesece poslušam in berem razprave o permisivni vzgoji, ki pogosto zvenijo bolj kot obtoževanje staršev za razvajenost otrok. Kot mama dveh odraslih otrok, ki sta stara že čez dvajset let, bi rada podelila svojo izkušnjo.
S partnerjem se nisva nisva veliko pogovarjala o vzgoji, temveč sva se opirala na spontane odločitve, poslušanje samega sebe in opazovanje, kaj deluje in kaj ne pri otrocih. Skozi njuno odraščanje sva se oba učila.
Pri vzgoji nisem želela uporabljati prijemov, ki zame kot otroka niso delovali. Ko sem postala odrasla, sem se zavedla posledic v samozaupanju in samospoštovanju. Ne obtožujem svojih staršev; hvaležna sem jima, da sta odlično opravila svojo starševsko nalogo. Verjamem, da vsak starš dela v korist svojih otrok in da je lažje gledati nazaj ter razmišljati, kako bi lahko ravnali bolje. Ko pa smo v določeni situaciji, naredimo najbolje, kar znamo.
V vlogi starša in učitelja sem se pogosto počutila nemočno, ko otroci niso poslušali ali upoštevali prošenj in navodil. Sprva sem posegla po znanih vzorcih groženj in kazni, ki so kratkoročno morda delovali, a na dolgi rok so prinašali težave. Izgubljala sem dober odnos in zaupanje otrok. Opazila sem, da so otroci odraščali z občutki krivde in sramu, kar pa sem prepoznala tudi v njihovem odnosu do mene, ko so se znašli v težavah. To mi je bilo kot zrcalo, ki mi je pokazalo, da moram nekaj spremeniti.
Odločila sem se, da ne bom več uporabljala groženj in kaznovanja pri vzgoji otrok, saj nisem videla pozitivnih dolgoročnih učinkov, niti kot mama, niti kot učiteljica v šoli. V razredu sem imela »vojno«, v kateri smo merili moči in vsi izgubljali. Želela sem poiskati drugačen pristop, s katerim bi otrokom še vedno postavila meje ter jim jasno sporočila, kaj je dovoljeno in kaj ne. Na začetku tudi nisem imela jasnega načrta, kako bi to dosegla. Razen vzgoje, ki sem je bila deležna skozi šolanje in doma, (pre)pogosto z močjo (kaznovanjem, obtoževanjem, grožnjami), drugega nisem poznala. Nisem se namerno odločila za avtoritarno ali permisivno vzgojo. A sem se odločila, da bom iskala in se učila.
Včasih sem na otroka dvignila glas ali izrekla besede, za katere sem kasneje obžalovala. Ko sem priznala svojo napako in se otroku opravičila, sem tudi sama prejela podobno opravičilo od njih (ena od teh opravičil je zapisano na sliki). To mi je bila najmočnejša lekcija, ki mi je dokazala, da je najboljši način učenja za otroke zgled, ki jim ga postavimo. Opomnik o tej izkušnji sem si obesila v omari, da bi se izognila ponavljanju takšnih napak.
Na srečo sem imela veliko priložnosti za usposabljanje na področju vzgoje v okviru poklica, ki ga opravljam. Tudi sama sem pokazala interes in se izobraževala z branjem, udeleževanjem tečajev in seminarjev. Po treh letih sem spoznala, da nisem spreminjala samo otrok, ampak predvsem sebe. S spremembo svojega pristopa in okoliščin so se tudi otroci začeli spreminjati, tako v šoli kot doma.
Postopoma sem se naučila iskreno izražati svoje občutke, povedati, zakaj neko dejanje ni primerno, in otrokom dovoliti, da sami izberejo svoja dejanja in sprejmejo posledice. Na primer, pogovor z najstnikom je običajno potekal takole: »Če boš danes doma do 22. ure, boš naslednjič lahko šel ven s prijatelji. Če ne boš, pa boš moral ostati doma.« Pomembno je bilo, da sem držala svojo obljubo. Najtežje je bilo ostati neomajen, ko so me otroci prosili ali nagovarjali. Tedaj so mi zelo pomagale besede realitetne terapevtke Bobe Lojk: »Naloga otrok je, da bodo poskušali vse, da dosežejo, kar želijo. Njihova služba je, da 100-krat poskušajo, in vaša je, da 100-krat vztrajate pri svoji besedi in postavljenih mejah.« Tako sem spoznala, da otroci svojega vedenja ne izvajajo namenoma proti meni, temveč preprosto zato, ker so otroci. Njihovega vedenja nisem jemala osebno, nisem se počutila napadeno ali užaljeno. S tem sem ohranila svojo integriteto in spoštovanje, kar mi je prineslo avtoriteto. Danes bi nekateri temu pristopu rekli sočutna vzgoja.
Nedavno sem imela priložnost, da sem v šoli vodila restitucijski pogovor z učencem zaradi neprimernega vedenja v jedilnici. Najprej sem ločila vedenje od njega samega in sporočila, da njegovo ravnanje s hrano ni bilo primerno. Vprašala sem ga, če prepozna, kje je kršil šolska pravila. Ko je naštel kršitve, sem dodala še tiste, ki sem jih opazila sama, in ga vprašala, kaj bo posledica za takšno vedenje. Sam je predlagal, da bo en teden čistil mize v jedilnici. Prevzel je odgovornost za svoje neprimerno vedenje. Po tem pogovoru sva se lahko pogledala v oči in zaključila primer brez jeze in obsojanja. Tako se danes srečujeva na hodniku brez neprijetnih občutkov, normalno se pogovarjava in upošteva prošnje in opozorila. Ohranila sva si spoštovanje.
Danes je na voljo vsem nam še veliko več priložnosti za osebno rast in učenje kot v preteklosti. V mojem usposabljanju so mi največ dali tisti, ki so mi omogočili iskreno deljenje, zaupanje, brez obtoževanja ter podporo, ko sem jo potrebovala. Refleksije, igre vlog in supervizije so mi pomagale pri sprejemanju in rasti, še posebej v težkih situacijah na osebnem in profesionalnem področju.
Edina in najpomembnejša stvar, ki jo lahko podarite otroku je vaše dobro počutje (W. Erhard). Starši nismo strokovnjaki za vzgojo otrok. Učimo se z njimi in nihče nima recepta.
Prispevek je bil objavljen v spletnem časopisu Časnik in bil eden najbolj branih člankov v mesecu avgustu: https://casnik.si/o-neodlocitvi-za-permisivno-vzgojo/
Mateja Peršolja