»Ne briga me. Vseeno mi je.« – To so besede, ki jih slišim kot učiteljica. A vem, da v resnici niso resnične.
Velikokrat sem se kot učiteljica in kot mama znašla v situaciji, ko se učenec ni učil. Zdelo se mi je, da sem že vse poskusila, pa nisem bila uspešna. Učenec, poimenujmo ga Jaka, je zavračal vsakršno učenje, pomoč. Pogovori so se pogosto končali z njegovimi odgovori: »Ne briga me. Vseeno mi je, če pokličete starše. Vseeno mi je, če imam negativno.«
V takih trenutkih sem se, kljub želji pomagati, počutila nemočno in neuspešno. Misli so se prepletale: Naj dvignem roke in ga pustim? Ga prisilim z oceno in klicem staršev? Ga podprem, da izdela razred in hkrati ohranim odnos z njim?
V svoji dvajsetletni karieri sem poskusila vse našteto.
Klici staršev pogosto niso obrodili sadov. Tudi oni so bili vedno bolj nemočni. Ko pa so začutili, da mi lahko zaupajo in jih ne obsojam, so tudi sami začeli prihajati po nasvet – in odprli svojo stisko.
Poglejmo, kako se je nadaljevala zgodba z Jakom.
Povedala sem mu, da sem dolžna obvestiti starše. Predlagala sem mu, da pred tem poskusiva najprej midva in urediva ocene brez staršev. Verjamem, da zmore.
To zaupanje najstnikom nekaj pomeni. Vsak si želi, da bi bil pred starši najboljši.
PREMIK IZ MRTVE TOČKE
Namesto novih nalog ali pridige o ne učenju, sem ga vprašala: Kaj si ti želiš?
Prvi odgovori so bili: »Nič. Vseeno mi je.«
A obraz ni govoril tega.
Moja vera, da si vsak želi in zmore biti uspešen, je neomajna. Vprašala sem ga, ali si želi izdelati razred. Rekel je, da si.
Tudi na vprašanje, ali želi pozitivno oceno pri matematiki, je bil odgovor pritrdilen. Ok. Led je prebit. Malo sem si oddahnila.
Na kateri ravni želiš dosegati znanje pri matematiki? »Temeljni. Vsaj oceno tri.«
Potem izrazi še njegov dvom vase, stisko glede vpisa v srednjo šolo, pričakovanja staršev in brezizhodni položaj z negativnimi ocenami. Zaznala sem frustracijo, ki je izhajala iz razkoraka med željo, pričakovanji in realnostjo negativnih ocen.
Ni vedel, kako ven iz tega. Umik je bil zanj edina strategija.
Verjela sem tudi, da mu starši želijo pomagati. A verjetno je iz njihovih besed sestavil zgodbo, da »ni dovolj dober zanje«. Nisem jih obsojala – delali so najbolje, kar so znali.
VKLJUČIM UČENCA
Jaka sem vprašala, ali ve, kaj mora znati za dobro oceno.
Pogledala sva opisna merila v zvezku in njegov zadnji dokaz znanja v mapi dosežkov.
Predlagala sem, da začne z enim ciljem in mu dala možnost izbire cilja in skupaj sva poiskala naloge v učbeniku. Vprašala sem ga, če želi, da narediva primer skupaj. Pritrdil je z zadržanim izrazom. Glas je bil pomirjen. Oddahnila sem se. Še je upanje. Tudi sama sem začutila olajšanje.
Vprašala sem ga, kateri sošolec bi ga lahko najbolje podprl pri razlagi. Izbral je Matevža. Povabila sem Matevža in ga prosila, da mu pomaga.
V razredu smo že vadili, kaj je kakovostna povratna informacija. Otroci so vedeli, da »pravilen odgovor« ni dovolj.
Za vsak slučaj sem Matevžu dala še navodilo, naj opazuje Jakovo reševanje, z namigom “Poglej še enkrat”, ko so potrebne izboljšave in mu odgovarja na vprašanja.
Na moje presenečenje sta preostanek ure odlično sodelovala. Jaka je spraševal, Matevž razlagal, skupaj sta rešila kar nekaj primerov. Obraza sta kazala pomirjenost in zadovoljstvo.
Zdaj sem vedela, da bo doma lahko vadil še sam.
Pred koncem ure sem šla do njiju. Dala sem jima priznanje za sodelovanje, povedala, kar sem opazila, in se Matevžu zahvalila.
Vprašala sem Jaka, kaj se je že naučil, in Matevža, kje bi ga pohvalil in katere naloge bi mu priporočil za doma.
Na moje presenečenje si je Jaka izbral še eno nalogo več od predlaganih.
Prosila sem Jaka, da mi jih naslednji dan pokaže na govorilnih urah. Rekla sem mu, da bo pokazal, kaj zna in bova izbrala naslednji cilj.
Naslednjo uro je bil Jaka bistveno bolj zavzet. Sledil razlagi. Reševal naloge na minimalni ravni zahtevnosti. Med uro sem si vzela nekaj minut časa, pogledala kaj je rešil in kako, ter mu dala potrditev za dosežen cilj.
Tudi sama sem se počutila uspešno, razbremenjeno, zadovoljno.
A vedela sem, da je bil to šele prvi korak. Poskrbela sem, da je čim prej izkazal znanje, izboljšal oceno in dobil potrditev, da zmore. Starše sem skupaj z Jakom povabila na pogovor, ko je Jaka že naredil napredek. Tako so se vsi lažje odzvali na vabilo. Jaka sem vodila čez samopresojo ob portfoliu. Iz govorilnih ur je skupaj s starši odšel z načrtom za izboljšanje znanja in zaupanjem vase, da to lahko tudi doseže. Starši pa pomirjeni in odločeni, da mu bodo stali ob strani.
NE POZABITI NASE
Zavedala sem se, da je bilo v razredu še vsaj šest učencev oz. učenk kot Jaka. Poleg še ostalih dvajsetih. Želela sem si vse podpreti na tak način in nisem mogla. To je pa meni povzročalo frustracijo.
Tudi jaz sem potrebovala podporo. Skupino, v kateri sem lahko podelila dvome, skrbi, iskrenost. Hitro sem si ustvarila previsoka pričakovanja, s tem pa stisko, stres, nezadovoljstvo, morda celo bolezen.
Zato danes tak prostor ustvarjam za druge učitelje. Ker vem, kako pomembno je, da se kot predmetna učiteljica ali mama nikoli več ne počutiš sama. Povabljeni v našo skupnost!