Med učenci, ki se še niso zmogli osredotočiti, je bil tudi Gašper (ime je izmišljeno, zaradi varovanja osebnih podatkov). Ko so ostali mižali, je on gledal na uro, kdaj bo minila minuta. Vmes je z očmi oprezal po razredu. Sploh se ni mogel osredotočiti nase. Zaznala sem, kako je obremenjen s tem, kaj počnejo drugi. Zdelo se mi je, da se ukvarja z mislijo, kdo ga gleda, kako bo izpadel, komu bo sledil. Ko je že minila minuta, sva se spogledala. Čakal je, kdaj bom naznanila konec in zanj odrešitev.
Gašper se tudi v nadaljevanju ure ni uspel osredotočiti na poslušanje, zapis, reševanje nalog. Pristopila sem do njega in mu sporočila, kaj sem opazila. Vprašala sem ga, če bi potreboval prostor, kjer se bo lažje osredotočil na učenje. Rekel je, da ne, da bo zmogel in ostal v razredu. In ni. Vsi učenci so navajeni, da so ob drugem mojem sporočilu napoteni z navodili za učenje v drug prostor. Tako je bilo tudi v tem primeru. Šla sem do Gašperja, ga prosila, da se umakne v modro sobo (ime prostora kamor gredo). Napisala sem mu, kje si prebere razlago in vaje, ki jih mora narediti. Spomnila sem ga, da ob koncu ure pride nazaj v razred, mi pokaže in poroča o napredku. Priložnost sva izkoristila tudi za kratko refleksijo dogodka in se dogovorila, kako naprej.
Gašper je prišel ob koncu ure v učilnico. Modra soba je bila slučajno zaklenjena, je povedal, zato je sedel za mizo pred tajništvom in naredil naloge. Sporočil je tudi, da ničesar ni razumel. Poskušal je narediti vaje, a je z rešitvami ugotovil, da so napačne. Zahvalila sem se mu za iskreno priznanje. Pogledala sva zvezek in ugotovila, da je bral in delal naloge na napačni strani. (Toliko o osredotočenosti.) Ko je sam to opazil, se je prijal za glavo. Ni mu bilo vseeno. Vprašala sem ga, kako se je počutil zunaj, sam, ko ni bil deležen razlage in pomoči učitelja ter sošolcev. Povedal je, da je bil izgubljen. Ko ni razumel, tudi ni mogel napredovati. Povzela sem, da je bila ura zanj neučinkovita in ga vprašala po njegovem počutju ob tem, ko vidi, da ne napreduje. Zanimalo me je, kako bi se želel počutiti in kaj potrebuje, da bo imel občutek uspešnosti in napredka. Pogovorila sva se o tem, ob katerih sošolcih lahko ostane osredotočen in dobi pomoč, ko jo potrebuje in ob katerih ne. Dogovorila sva se, v katero skupino se bo usedel prihodnjo uro, da bo imel okoliščine, ki jih potrebuje za učenje.
Še enkrat sva naredila vajo osredotočenosti. Tokrat v miru, ko ni bilo nikogar v razredu. Zmogel se je umiriti, zapreti oči. Povedala sem mu, da mu bom sedaj razložila en primer, naslednjega bo poskusil sam. In res, enega je poslušal, drugega je že polovico naredil sam, tretjega popolnoma samostojno. Kakšno navdušenje in iskrica v očeh je zažarela v tem fantu! Kot da bi prvič odkril, da lahko nekaj razume in zna. In to v petih minutah. Dogovorila sva se, kaj bo naredil doma (krivuljo pozabljanja je že poznal iz pogovorov o učenju, ki redno potekajo v razredu). Od navdušenja je želel narediti kar vse naloge iz učbenika. Vseeno sva mu omejila in izbrala primerne vaje. Dogovorila sva se, da prinese zvezek naslednji dan na mojo mizo, preden začnem uro.
Naslednji dan me je ne le zvezek, temveč tudi Gašper čakal pri mizi in se pohvalil, da je naredil vse naloge in še dodatne. Račune si je tudi pregledal z rešitvami in mi povedal, katera dva sta bila napačna. Ta dva sva skupaj pogledala in odpravila napake. Verjetno mi ni treba razlagati, da je tisto uro zgledno sodeloval v razredu in tudi napredoval. Imel je osnovo, na kateri je lahko gradil in razumel, kar smo se učili.
Učinek takih akcij ne traja večno. Občasno je treba intervencije ponoviti. Vseeno pa otroci vejo, kje je meja in kaj se bo zgodilo ob prestopu le te.
Mateja Peršolja
----------------------------------------------
Iz raziskav:
Claudia Hammond, profesorica psihologije na Univerzi v Sussexu v Združenem kraljestvu pravi, da je >>Počitek je namerna aktivnost, s katero si obnovimo moči in se sprostimo.<< Poudarja, da si morajo ljudje dovoliti počivati, če se res hočejo popolnoma sprostiti.
Petnajst odstotkov sodelujočih v njeni raziskavi je izbralo telesno vadbo za sprostitev, kar se morda zdi nasprotje počitka. »Nekateri ljudje mislijo, da lahko temu njihov um počiva le, kadar so telesno dejavni,« pravi Hammondova. Še več, veliko ljudi je povedalo, da so nemirni, če ne počnejo ničesar. Anketa je ugotavljala tudi, kako se število ur, ki jih preživimo pri sproščujočih dejavnostih, odrazi pri merjenju zadovoljstva z življenjem. Izsledki so razkrili marsikaj. »Pri ljudeh, ki niso čutili potrebe po tem, da bi več počivali, in ljudeh, ki so bili prepričani, da počivajo več kakor drugi, so bile izmerjene ravni dobrega počutja dvakrat višje kot pri preostalih<< pravi tudi, da so t.i. mikroodmori pomembni, ker povečajo energičnost, zmanjšajo utrujenost in povečujejo splošno dobro počutje.
Ti izsledki se ujemajo z izsledki drugih raziskav. Leta 2009 je Sarah Pressman, ki zdaj dela na Kalifornijski univerzi v Irvinu, s sodelavci ugotovila, da imajo ljudje, ki se pogosteje udeležujejo dejavnosti, pri katerih občutijo zadovoljstvo, nižji krvni tlak, nižje ravni stresnih hormonov in so manj depresivni. Raziskava iz leta 2021 je potrdila, da lahko premalo ali preveč časa, o katerem sami odločamo, kako ga bomo preživeli, slabša počutje.
Kar zadeva zdravje, pa je počitek že dolgo povezan s sposobnostjo, da se spoprimemo z boleznijo in ozdravimo.
“Psihologinja medicine dela Jessica de Bloom z Univerze v Groningenu na Nizozemskem proučuje, kako si zaposleni opomorejo od stresa v zahtevnih službah. Pri najbolj zdravilnih sproščujočih dejavnostih govorimo o šestih glavnih vidikih, najpomembnejši pa je avtonomija. Občutek, to da imamo nadzor nad tem, kaj počnemo in s kom. Tega učimo učence v OŠ znotraj procesa formativnega spremljanja znanja in vidnega učenja.
Redni odmori ne izboljšajo le odločanja, kater ampak pripomorejo tudi k učinkovitejšemu učenju. Nevroznanstveniki že dolgo kater vedo, da se naučeno utrjuje med spanjem, jo no toda nedavne raziskave kažejo, da se tudi s počitkom v budnem stanju, tisto, česar smo se naučili tik pred njim, trdneje zasidra v spomin. Le 15 minut tihega premišljevanja pomaga, da se sodelujoči podrobneje spomnijo vsebine zgodbe, ki so jo slišali pred tem. »Če nekaj minut po tem, ko ste se ravno nečesa naučili, počivate, se tega pozneje bolje spominjate. Pa ne le takoj, ampak še več ur in več dni pozneje,« pravi Wamsleyjeva.
Ta učinek je opazen pri različnih tipi spomina, pri semantičnem, navigacijskem in proceduralnem spominu, ki se aktivira pri učenju novih opravil. Poleg tega je enako močan kot med spanjem.
Če počivate nekaj minut za tem, ko st se nečesa naučili, se tega bolje spomnite še nekaj dni pozneje. Še več, ko so raziskovalci proučevali električno aktivnost v možganih med počitkom v budnem stanju, so opazili večino vzorcev, ki so jih raziskovalci spanja pred tem povezali z utrjevanjem naučenega in krepitvijo spomina, pravi Whasleyjeva.
Hammondova meni, da bodo mlajši rodovi sproščanju in uravnoteženosti dela in počitka morda namenili večji poudarek. Ko so jo pred kratkim povabili, naj nagovori dijake v srednji šoli, ki jo je tudi sama obiskovala, je pričakovala, da jo bodo povprašali za nasvet, kako biti čim uspešnejši na poklicni poti, vendar ni bilo tako. Vprašala jih je, o čem bi se radi pogovarjali, pa so odvrnili: >>Bi lahko govorili o počitku in prijaznosti?<<
Liam Drew, New Scientist, VIR: Global, januar 2024
Video s strategijami za boljšanje spomina: https://www.facebook.com/watch/?v=1126097298392156