Kaj menijo učenci in starši o ocenah?

V prispevku predstavljamo izsledke raziskave mnenja učencev in staršev o vplivu ocen na učenje. Odgovori otrok so nam ponudili zanimiv vpogled na »vrednost« ocen, ki nikakor ne more biti zanemarljiv, saj vpliva na njihovo počutje, osebni in čustveni razvoj. V prispevku je povzetek ključnih vprašanj, ki kažejo na potrebo po spremembi vloge številčnih ocen. Prispevku so priložene ankete, s katerimi šola lahko raziščejo vpliv ocen na učenje in razvoj.

Uvod

Ocenjevanje je najobčutljivejši del učnega procesa. Z njim vse naše poučevanje stoji in je povezano v smiselno celoto, ali pade. Ko mi je v dvanajstletnem sistematičnem, ciljnem in usmerjenem delu na formativnem spremljanju uspelo spremeniti način spremljanja učenčevega napredka in sistem ocenjevanja, se je spremenil celoten proces učenja in poučevanja. Ob tem se je spreminjal moj pogled na učenje, poučevanje, otroka, njegov razvoj, s tem tudi moje vrednote in prepričanja. Za take spremembe je potrebno temeljito, večletno delo na sebi in podpora ravnateljice ter kolegov, ki so mi vsa leta stali ob strani in z menoj stopali po poti sprememb. Vse to je mogoče, ker kot šola delujemo v okolju pozitivne psihologije, iskanja rešitev usmerjenih v prihodnost (ne v analizo napak za nazaj in iskanju krivcev) in ob negospodovalnem vodenju (Glasser, 1995), ki omogoča posamezniku, da razvija močna področja, za odpravljanje šibkih področij pa mu je na voljo pomoč ravnateljice in kolegov. Delujemo po principu, da so napake dovoljene in so najboljše priložnosti za učenje. 

Pogled nazaj na prehojeno pot in povratne informacije učencev in staršev kažejo na to, da danes verjamem, da je vsak učenec lahko uspešen. Verjamem, da sposobnost učenja ni fiksna, pač pa se z leti in s tokom dogajanja spreminja (Duckworth, 2016). Ali kot pravi Dylan Wiliam (2017), da če otroke prepričamo v to, da sposobnosti niso nekaj fiksnega in, da je uspeh odvisen od napora, bo vložil trud v učenje ter tako napredoval. 

Okoliščine raziskave

Na podlagi vse prehojene poti in spremembe prepričanj pri učiteljih, smo se leta 2014 lotili bolj intenzivno raziskovati ocenjevanje, ker smo si želeli nadaljevati opisno ocenjevanje še v 4. in 5. razredu. Še intenzivneje pa leta 2015, ko se nismo mogli sprijazniti s tem, da jih bomo številčno ocenjevali že v tretjem razredu. Zdelo se nam je, kot da bomo otrokom vzeli eno leto časa za prilagajanje na šolsko delo, čas za opismenjevanje in igro, kot je bil predviden ob nastanku devetletne osnovne šole. V bistvu bi bilo najbolje, da bi opisno ocenjevanje potegnili tja do 6.razreda, kot so pokazale raziskave (Wiliam, 2011). Prav zato smo podali prošnjo na Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (to smo naredili dvakrat zaporedoma), da poskusno nadaljujemo opisno ocenjevanje v tretjem razredu. Žal se je prošnja zataknila nekje v predalih Zavoda za šolstvo ali ministrstva, zato do sprememb, kljub podpori vseh staršev, ni prišlo. Od aprila 2015 na šolo nismo prejeli nobenega odgovora. V okviru priprave na uvedbo poskusa so nastajale tudi v nadaljevanju opisane raziskave, ki smo jih ponavljali tri leta zapored. O ugotovitvah smo redno seznanjali starše in učitelje ter preverjali njihova stališča.

Metoda in postopki

Učencem 3. razredov in 4. razredov smo v aprilu 2014 razdelili anketne vprašalnike (priloga 1). Vprašalnik je vseboval 22 vprašanj. Od tega so bila vsa, razen dveh zaprtega tipa. Vprašanja so se navezovala na počutje v šoli, občutek uspešnosti v šoli, na delo in razlago učiteljice, ocene, način učenja in (samo)pomoči ter zadovoljstvu staršev z ocenami otrok. Ankete so reševali učenci samostojno, v razredu. Za pojasnila jim je bila na voljo pomoč učiteljice. Kasneje smo učencem postavili še dve vprašanji odprtega tipa, na kateri so samostojno pisno odgovarjali, v razredu. Ti dve vprašanji sta bili: Zakaj imaš rad ocene? in Zakaj ne maraš ocen?. Naprošeni so bili, da navedejo vsaj tri razloge. Naslednja leta smo enake ankete izvajali v 2. razredu ter 6. in 8. razredu, preko e-vprašalnikov v času razrednih ur. Izvajali sta jo tedanji pedagoginji šole. 

Starši so dobili devet vprašanj (priloga 2). V skupinah po trije ali štirje, so se morali o njih pogovoriti in zapisati skupne ugotovitve na list. Odgovore so poročali po skupinah. Po poročanju je potekal pogovor z vodjo formativnega spremljanja na šoli, ravnateljico in pedagoginjo, ki je izvajala ankete in analize. V razgovoru s starši smo jim odkrito želeli predstaviti naša prepričanja, predvsem tako, da smo jim vračali vprašanja ob katerih smo skupaj razmišljali. Npr. Kaj vam pove ocena 4, ki jo otrok prinese domov? Kako mu na podlagi ocene lahko pomagate? Kaj bi bila boljša povratna informacija, s katero bi si vi in otrok lahko bolje pomagali? Ipd. Kasneje so bili staršem predstavljeni še odgovori otrok in pogovor, kjer so starši izrazili stiske, dileme in želje. Na podlagi tega so bile oblikovane smernice za boljše »ocenjevanje«.

Vzorec raziskave

V predstavljenem delu raziskave smo anketirali 139 tretje in četrtošolcev. V zadnjih dveh letih tudi okrog 130 šesto in osmošolcev. Dve leti zaporedoma smo izvajali tudi roditeljske sestanke s starši, vsako leto z okrog 75 starši drugo ali tretješolcev.

Predstavitev rezultatov in razprava

Pri predstavitvi rezultatov se bom v tem prispevku omejila le na  vprašanja, ki se tičejo ocenjevanja. V preglednicah so zbrani odgovori učencev 3. in učencev 4. razredov, skupni odgovori učencev obeh razredov in skupni odgovori v odstotkih.

1. KATERE OCENE PREVLADUJEJO ?  

	SKUPAJ 3.r	SKUPAJ 4.r.	VSI	%
1				0%
2	1		1	1%
3	3	5	8	6%
4	16	18	34	24%
5	54	42	96	69%

1. KAJ TI BOLJ POMAGA PRI PRIDOBIVANJU ZNANJA?

	SKUPAJ 3.r.	SKUPAJ 4.r.	VSI	%
OCENA	11	9	20	16%
POGOVOR Z UČITELJICO	51	53	104	84%

1. ČE BI IMEL MOŽNOST IZBIRE BI IZBRAL:  

	SKUPAJ 3.r.	SKUPAJ 4.r.	VSI	%
OCENO	47	36	83	64%
POGOVOR Z UČITELJICO	25	23	48	37%

Prikaz 1 in 2: Izbira oblike povratne informacije – učenci 3. in 4. razreda (N = 139).

1. ALI SI SE TEŽKO NAVADIL NA OCENE ?

	SKUPAJ 3.r	SKUPAJ 4.r	VSI	%
DA	20	31	51	38%
NE	52	31	85	63%

1. ALI SI SE BOLJE POČUTIL V 2./3. RAZREDU, KO OCEN NI BILO?

	SKUPAJ 3.r	SKUPAJ 4.r	VSI	%
DA	33	39	72	53%
NE	39	26	65	47%

1. ALI SI ZASKRBLJEN PRED OCENJEVANJEM ZNANJA ZA OCENO?

	SKUPAJ 3.r	SKUPAJ 4.r	VSI	%
DA	53	49	102	74%
NE	19	16	35	26%

1. ALI SE ZARADI OCEN VEČ UČIŠ?

	SKUPAJ 3.r	SKUPAJ 4.r	VSI	%
DA	61	41	102	74%
NE	13	23	36	26%

1. ČE NE BI OCENJEVALI S ŠTEVILČNO OCENO ALI BI MANJ ZASKRBLJEN? 

	SKUPAJ 3.r	SKUPAJ 4.r	VSI	%
DA	46	33	79	60%
NE	26	27	53	40%

Otroci so se na ocene težko navadili

Na vprašanje Kaj ti bolj pomaga pri napredovanju v znanju? so učenci v anketo odgovorili, da pogovor z učiteljem in njegova povratna informacija (84 %). Na kontrolno vprašanje: Kaj bi izbrali, če bi imeli možnost izbire oceno ali povratno informacijo učitelja? so učenci odgovorili, da oceno (64 %). Podobno se nam je zgodilo pri naslednjih dveh vprašanjih: Ali si se težko navadil na ocene?, kjer so odgovorili, da ne (63 %) in kontrolno vprašanje: Ali si se bolje počutili v 3. oz. drugem razredu, ko ocen ni bilo, ko jih je 53 % odgovorilo pritrdilno. 

Torej dvakrat smo dobili nasprotujoče si rezultate. Poleg tega jih je večina menila, da se počuti bolj zaskrbljenih zaradi ocenjevanja (74 %) in, da se zaradi tega tudi več učijo (74 %). Upoštevati je potrebno tudi, da so ocene v tretjem in četrtem razredu večinoma prav dobre in odlične. 

Odgovori učencev 6. in 8. razreda:

Q15	Kaj ti bolj pomaga pri učenju?
	Odgovori	Odstotek
	1 (ocena)	34%
	2 (pogovor o tem kaj znam in česa še ne znam)	65%

Q16	Če bi imel možnost izbire, bi izbral:
	Odgovori	Odstotek
	1 (številčno oceno)	35%
	2 (brez številčne ocene z razlago/pogovorom)	64%

Q19	Ali si se težko navadil na ocene?
	Odgovori	Odstotek
	1 (DA)	28%
	2 (NE)	71%

Q20	Ali si zaskrbljen pred ocenjevanjem znanja za oceno?
	Odgovori	Odstotek
	1 (DA)	79%
	2 (NE)	21%

Q23	Če ne bi ocenjevali s številčno oceno ali bi bil manj zaskrbljen?
	Odgovori	Odstotek
	1 (DA)	70%
	2 (NE)	29%

Med 125 šesto- in osmošolci, bi jih 35 % izbralo oceno, kot povratno informacijo, vsi ostali pa učiteljevo opisno povratno informacijo, s katero že imajo izkušnje, zaradi uvajanja formativnega spremljanja. Kar 83 % se jih je počutilo bolje v 3. razredu, ko številčnih ocen ni bilo. Kar je zanimivo pri odgovorih je, da se niso težko navadili na ocene (72 %), da so pa zaskrbljeni pred ocenjevanjem (79 %), zaradi ocen še toliko bolj (76 %) in kar 66 % se jih zaradi ocen tudi več uči.  70 % bi jih bilo manj zaskrbljenih, če ocen ne bi bilo. Vsekakor odgovori, ki bi zaslužili bolj temeljito raziskavo. 

Posebej zanimivo je, da dajo učenci višjih razredov prednost povratni informaciji, ker jo nekateri učitelji uporabljajo tekom učnega procesa. Zadnja leta učenci, ki jih poučujem matematiko vsako leto pogosteje izrazijo željo, da si želijo, da številčnih ocen ne bi bilo.  Tudi njihovo vedenje, ko dobijo vrnjeno nalogo, na kateri ni točk, odstotkov ali ocen se je spremenilo. Nič več ne sprašujejo kakšna bi bila ocena za tako znanje, ker smo vpeljali drugačna merila. Pogosteje pridejo po prošnjo za pomoč pri reševanju naloge ali učenju (Peršolja, 2014). Torej otroci potrebujejo neko referenčno merilo, kje so, na poti do cilja. Ni pa nujno, da je to ocena. Če si želimo v ospredje postaviti znanje, kot vrednoto, potem sploh ne bi smela biti ocena. 

Zakaj imajo radi ocene in zakaj jih ne marajo?

V nadaljevanju so smo se posvetili ugotavljanju vzrokov za nasprotujoče si odgovore.  Za to smo potrebovali raziskavo z vprašanji bolj odprtega tipa, ki bi nam ponudila vpogled v vzroke za take odgovore. Učencem 3. in 4. razredov smo postavili še dve vprašanji odprtega tipa: Zakaj imaš rad ocene? in Zakaj ne maraš ocen?. Odgovori na ti dve vprašanji vsako leto presenetijo tudi starše, ko jim jih predstavimo. 

Poglejmo si razloge zakaj imajo tretješolci radi ocene/ne marajo ocen.

Rad imam ocene:	Ne maram ocen:
OSEBNI ODNOSA DO ZNANJA – OCENE KOT MERILO ZNANJA
ker so dobre ocene 22x ker vem, da znam 9x ker se kaj naučim, znam  8x ker mi ocene veliko pomenijo 3x  če imaš boljše ocene si v višjih razredih bolj uspešen lažje se bom vpisal v šole z lepimi ocenami bom lažje dobil službo	ker se moram veliko učiti  ker lahko dobim slabo oceno  ker nikoli nimam vseh točk veliko se pred testom učim in nimam časa zase  se velikokrat zmotim in pozabim kaj se moram naučiti  ker mi ne gre tako dobro  ko dobim slabo oceno jo moram popravljati ocene ne povedo, kaj znaš in kaj ne ne dobim veliko točk testi so težki  če slabo pišem  ker imaš manj znanja lahko ponavljaš razred s slabimi ocenami si težko najdeš službo
ČUSTVENI ODNOS UČENCA IN ZLASTI STARŠEV – EMOCIONALNE POSLEDICE
ker sem sam vesel, če je ocena 5x zato, ker je mami vesela 5x ker sta mami in oči vesela 7x ker me mami pohvali 5x ker me starši pohvalijo 14x starši so ponosni name 2x ker je družina ponosna name 2x mami ponosna name 2x ker me ima mami bolj rada ker so starši veseli 3x se bolje počutim, sem vesel  6x da ati vidi, koliko se naučim potem se umirim ocene so mi všeč	ker sem precej živčen, raztresen preden pišemo, sem napet se vedno bojim, če bo ocena slaba  me je strah ocen  stalno mislim na njih, me skrbi  sem žalosten ob slabi oceni  ob slabi oceni, so  starši zelo jezni  me starši okregajo  mami je žalostna, če je slaba ocena če je slaba ocena me natepeta me pošljejo v sobo s kakšno oceno nisem zadovoljen  ker me ocenjujejo če je ocena slaba, se ti drugi posmehujejo sem zabit
MATERIALNE POSLEDICE – NAGRADA IN KAZEN
ker mi kaj obljubijo  ker me mami kam pelje ker gremo na sprehod, izlet  ker lahko igram več igric če dobim 5, mi mami kaj kupi  ker dobim nagrado  ker mi starši kaj kupijo ker dobimo mačka ker grem k sestrici dobim nalepke, igračo, obesek, Polly Pocket kaj kupijo, igračo  ker gremo v Mc Donalds oči mi dovoli, da se zabavam dobi 5€, denar  ker mi dovolijo vse ker se lahko več časa igram s prijatelji ker grem lahko na kolo ker se mi ni treba učiti  da naredim razred	ne smem se voziti s kolesom ne smem ven ker se ne morem več igrati ker se ne morem igrati s prijatelji ker ne smem na računalnik ker nič ne dobim

Mnenje 6-šolcev in 8-šolcev

Rad imam ocene:

Nimam jih rad (48 %)

Ker ti povedo koliko znaš (ali v različicah: ker mi povedo koliko obvladam snov, koliko znanja sem usvojila, približno povedo kje sem, koliko sem moram naučiti) (32 %)

Pomagajo za vpis na srednjo šolo (4 %)

Mi dajo veselje (0,8 %) Ker polepšajo prihodnost (0,8 %) »Kadar so lepe in starši me pohvalijo, jaz sem vesel in potem grem igrati minecraft in sem prost.« (0,8 %)

Ne vem  Drugo (13 %)

Ne maram ocen:
OSEBNI ODNOSA DO ZNANJA – OCENE KOT MERILO ZNANJA
ker to ne pove koliko znaš ampak koliko si napiflan ker nič ne povejo, ker se vsi "piflajo" pred oceno ker to ne pokaže tvojega znanja (2 %) ker včasih niso čisto pošteno zapisane (2 %) zato ker bi se lahko pogovorili kaj moraš še izboljšati (2 %) zato ker mi je bolj pomembno znanje ker so bedne in vedno, ko se učiš dobiš slabo oceno, ko se pa ne učiš pa dobro ker se lažje učim tako da mi nekdo to oceni z ustnim kriterijem
ČUSTVENI ODNOS UČENCA IN ZLASTI STARŠEV – EMOCIONALNE POSLEDICE
ker so kdaj nepravične npr. da ti učitelj ne pusti popravljat čeprav si imel samo pol točke do boljše ocene ker sem zaradi njih zaskrbljen/a in povzročajo stres (33 %) ker ustvarjajo stres doma v mojih odnosih s starši ker se potem bolj sekiram in ker prec dobiš lahko 3 ker se zaradi njih slabo počutim ker so zaradi ocen nekateri užaljeni ker te lahko prizadenejo ker si zaradi njih živčen in se pretirano učiš ker sem živčen in ker me začenja zvijati v trebuhu zaradi tega se morem več učiti in ker imamo v aprilu zelo veliko ocen v marcu pa nič in ker bi lahko bilo manj ocen samo osnovno kar rabiš za naslednji razred ker mi gre na živce da se veliko učim, potem pa kdaj dobim štirko »ker so glupe in kr neki k usi gledajo sam kok mas pa kdo ma več pa kr neki usi pol težijo pa rajš mam da bi blo tko kokr od 1 do 3 razreda« zaradi primerjave z drugimi (3 %) ker te lahko prizadenejo, osmešijo in poneumijo ker te ponižajo pred starši, čeprav znaš zato ker če dobiš slabo oceno potem si zaskrbljen ne upaš si povedati to oceno staršem, začneš jokat... ker so včasih nepravični in ker te na nek način "popredalčkajo" ker ko pridem domov in prinesem slabo oceno sta mami in oči huda. In to bi rada spremenila.
MATERIALNE POSLEDICE – NAGRADA IN KAZEN
ker se moraš učit in nato ti vzamejo prosti čas (4 %) ker so kdaj nepravične npr. da ti učitelj ne pusti popravljat čeprav si imel samo pol točke do boljše ocene (2 %) ker če nimam dobrih ocen nebom prišla na srednjo šolo, kamor si želim iti (2 %) kar se moreš učiti to je neki naj težjega na celem svetu ker so bedne in se moraš to učit in nimaš nič časa za druge stvari  ponavljaš razred
Ker jih ne maram (15 %)

Opaziti je, da se v nekaterih odgovorih otrok zrcali razmišljanje in odzivanje nas staršev ali celo učiteljev. Starši in učitelji želimo otrokom dobro. Za to, da bi dosegli odličnost v šoli, smo očitno (namerno ali ne) pripravljeni marsikaj narediti. Vidi se, da so staršem ocene zelo pomembne. Godi Keller govori o tem, da preko ocen skušajo starši vplivati na status otroka, zato so pripravljeni namesto njega delati domače naloge, plakate, seminarske… Žal pogosto na škodo otroka. Iz odgovorov je razvidno, da gre za neke vrste dresuro, v obliki odtegnitve ljubezni, pozornosti ali podkupovanja, nagrajevanja, ki se samo stopnjuje in na predmetni stopnji že močno načne samopodobo. Wiliam Glasser (2007) nas opozarja, da nagrajevanje, kaznovanje, podkupovanje, pogojevanje… spadajo med razdiralne navade, ki rušijo dobre odnose. Sicer so kratkoročno učinkovite, dolgoročno pa se ne obnesejo. Bistveno pa je, da z izbiro nagrad ali kazni dejansko dosežemo ravno obratno, kot bi si želeli, to je dobrih, zdravih odnosov v družini ali šoli. Otroku pa dajemo napačno sporočilo, gradimo na zunanji motivaciji in jim odvzamemo zadovoljstvo ob uspehu in trudu, ki ga doživijo ob dosežku. Zato je ocena odveč, ker deluje kot zunanja motivacija – nagrada ali kazen. Verjetno ni odveč niti premislek o tem, kako je osem ali manj let star otrok sposoben čustveno predelati tako, lahko bi rekli tudi čustveno izsiljevanje. Wiliam (2017) pravi, da ocene zavirajo napredek, ker sprožajo čustveni odziv in nimajo nobenega vpliva na trud in dosežke učenca. Torej je vsakršen trud in pritisk z ocenami neučinkovit. Učitelji in starši izgubljamo energijo tam, ker nima nobenega učinka. Od tu pa verjetno izhaja občutek v nemoči, stresa ali celo izgorelosti pri učiteljih in starših.

 

Predlogi rešitev

Vseeno pa nas zanima kaj se iz teh odgovorov lahko naučimo, da se ne bomo, kot ugotavljajo Norvežani in Finci, soočili s posledicami na psihičnem počutju in psihičnih boleznih po štiridesetem letu. Med drugim zato Norvežani tudi ukinjajo zunanja testiranja, kot je Pisa. In nič ne vpliva močneje na spremembe v razredu (neposredne izkušnje učenca z učiteljem), kot dolgoročno sistematično delo oz. usposabljanje učitelja. Spremembe učbenikov, učnih načrtov so le kozmetični popravki, ki se dotaknejo le gladine in v globino ne sežejo (Wiliam, 2011). Morda bi po zgledu mnogih držav celo poskusno vpeljali opisne ocene do 6. razreda. 

Starši vidijo v oceni stimulacijo, tekmo, strah

Podobno kot učenci so tudi starši, ob razgovoru v manjših skupinah odgovarjali na vprašanja. Njihovi odgovori kažejo na različna prepričanja. Nekateri še vedno verjamejo v ocene, kot edino gibalo učenja njihovih otrok in drugi, ki se že zavedajo, da ocene niso vse in da marsikdaj ne pokažejo realnega znanja. Prvi so zelo prepričani v to, da so otroci ne bodo učili, če ne bo ocen. Ob vprašanju ravnateljice, če nam želijo sporočiti, da se njihovi otroci niso naučili hoditi in govoriti, brez, da bi jih starši ocenjevali, so se zamislili. 

Starši vidijo:

prednosti ocenjevanja	slabosti ocenjevanja
RANGIRANJE IN ZUNANJA MOTIVACIJA
motivacija, stimulacija (7x) spodbuja pozitivno tekmovalnost (2x) večje zanimanje za šolo, se bolj potrudijo (2x) resen pristop otroka in staršev delovne navade otrok bolj tekmovalen in se bolj potrudi (2x) boljša primerjava iz številčne ocene laže dobiš občutek za znanje kot pri opisni, saj ne vidiš primerjave z drugimi poveča občutek otroka kam sodi po znanju med vrstniki (rangiranje) sprotno učenje je nagrada za delo posladkamo se s tortico ob koncu leta to je ovrednotenje znanja (2x)	tekmovalnost (3x) primerjava med otroki
EMOCIONALNI VPLIV
	je večji pritisk na otroka in njegovo odgovornost za učenje stres, tesnoba, strah slabo, saj bi rad imel boljše ocene, pa jih ne dobi, ker je bolj raztresen zaradi pritiska stres, šok, stiska (6x) stresno za starše če ni uspešen ima otrok slab občutek pred vrstniki neha se učiti pri dobri oceni, pri slabi pa je zanj prevelik pritisk
OCENA KOT POVRATNA INFORMACIJA
mehkejši prehod v 4. razred (3x) da otroci in starši vemo koliko otrok zna (3x) bolj sprotna informacija o znanju otroka, kot prej opis 2x letno spodbuja željo po izboljševanju boljša preglednost znanja otroku je jasno na katerih področjih mora vložiti več truda ocene dajo orientacijo staršem o znanju otrok, otroci se znajo sami oceniti kaj znajo in kaj morajo še popraviti in nadgraditi starši smo bolj sigurni v otrokovo znanje	slab dan – slaba ocena, čeprav ima znanje skupinska ocena ni ustrezna, saj lahko ni v delovno uspešni skupini otroci se učijo le za oceno, kar ni prav likovna, šport, glasba niso primerni za številčno ocenjevanje, ker je povezano z nadarjenostjo številčna ocena pri likovni vzgoji, glasbeni vzgoji in športni vzgoji omejuje ustvarjalnost iz številčne ocene znanja ne razbereš občasno ocena ni realen pokazatelj znanja
DRUGO
je priprava na življenje odpira možnosti za vstop v srednjo šolo	jih ni 2x ocen ne popravljajo (le 1 in 2)

Predlogi za izboljšanje 

Po pogovoru s straši na roditeljskih sestankih so nekateri spremenili stališča, zlasti ko so videli odgovore svojih otrok. Večina jih ob koncu ni bila več prepričana, da je ocena pozitivna spodbuda in motivacija, zlasti, ko so slišali nasprotna stališča in stiske staršev sovrstnikov, ki morda niso tako uspešni pri učenju. Enotni pa so bili pri tem, da si želijo take povratne informacije, kot jo podpira formativno spremljanje: sprotna, pravočasna, otroku razumljiva (tako kot merila) in usmerjena v prihodnost (Komljanc, 2009). Če otrok sodeluje pri nastanku meril in ni le pasiven poslušalec, zapisovalec, potem si bo znal pomagati sam ali prositi za pomoč, ko jo bo potreboval. Merila omogočajo, da učenec dobi nadzor nad učenjem v svoje roke (Wiliam, 2013). Glede opisnih ocen, pa nam ne bi bilo potrebno odkrivati tople vode, ker smo sami v okviru razvojno aplikativnega projekta Didaktika ocenjevanja znanja (Peršolja, 2017) in v  skandinavskih državah pred leti odkrili, da mora opisna povratna informacija sporočiti tudi česa otrok ne dosega. Na Švedskem pa so opisni oceni dodali tudi razdelek z opisom kaj učiteljica priporoča otroku in staršem ter kaj bo šola v prihodnjem letu naredila za odpravljanje šibkosti. 

Ob pogovoru na roditeljskih sestankih so nas starši opozorili na še en pomemben vidik. Želijo si v opisni oceni izvedeti ne le kaj otrok zna ampak tudi česa ne zna in kako mu lahko pomagajo. Želijo vedeti, kje na poti do cilja se nahaja ter kaj in koliko še potrebuje, da bo prišel do tja. Želijo si, da informacije o znanju in doseganju ciljev pridejo domov pogosteje, tako kot številčne ocene (parkrat mesečno) in ne le ob ocenjevalnem obdobju. Želijo si bolj razumljivih in krajših opisnih ocen. Vse te njihove želje so v skladu s cilji in potekom omenjenega projekta, medtem ko kažejo na neustreznost zasnove sedanjih opisnih ocen v spričevalih.

Zaključek

Odgovori otrok na vseh starostnih stopnjah kažejo na veliko stisk, s katerimi se otroci soočajo med ocenjevanjem v šoli, ki jih ne znajo sami predelati in se o njih premalo pogovarjamo. Pogosto se znajdejo med dvema ognjema, pričakovanji šole in staršev. 

S formativnim spremljanjem znanja in samoregulacijo smo že pred davnim desetletjem krenili na pot sprememb. Prav je, da smo se teh sprememb lotili od spodaj navzgor. Vendar se je vsa leta dogajalo le »od spodaj«, na »vrhu« nas žal ne slišijo. Menim, da še nismo dosegli kritične mase, za generalno spremembo pravilnikov ali zakonov, a je manjšina že pripravljena nanjo, zato bi si želeli avtonomije na tem področju. Želeli bi si tudi spremljanje Zavoda za Šolstvo, Pedagoškega inštituta, vseh fakultet, da bi skupaj sprejemali boljše odločitve.

P.S.

Raziskava na šoli je bila narejena med leti 2014 in 2017. Zagotovo bi bila slika zdaj drugačna. Zato vabim šola, da izvedejo podobno raziskavo in objavijo ugotovitve. 

Priloge (anket in vprašalnikov)

 Anketa o ocenjevanju 3. in 4. razred

 Vprašanja za starše

Rezultati raziskave o ocenjevanju OŠ Preserje pri Radomljah (2017)

Mateja Peršolja, nekdanja učiteljica matematike na OŠ Preserje pri Radomljah

Članek je bil v nekoliko daljši različici objavljen v reviji Vzgoja in izobraževanje (letnik 48, št. 4/5, ZRSŠ).

Viri in literatura:

Duckworth, A. (2016). Grit: The Power of Passion and Perseverance. Scribner. New York. 

Glasser, W. (1995). Kontrolna teorija za managerje. Regionalni izobraževalni center. Radovljica.

Glesser, W. (2007). Kako vzpostaviti učinkovit nadzor nad svojim življenjem. Samozaložba. Ljubljana. 

D. Wiliam. https://www.youtube.com/watch?v=v7dEigGHJY0. 10.7.2017

Wiliam, D. (2011). Embedded Formative Assessment. Solution Tree, 123.

Holcar Brunauer, Ada in drugi. (2017). Formativno spremljanje v podporo učenju. Priročnik za učitelja. ZRSŠ.

Holcar Brunauer, Ada. (2014). Zakaj lahko šola brez ocen vodi do boljših dosežkov. Vzgoja in izobraževanje. ZRSŠ, št. 5-6. 

Komljanc (a), N. (2009). Vrednost povratne informacije v procesu učenja in poučevanja. Diadaktika ocenjevanja znanja. ZRSŠ.

Komljanc (b), N. (2009). Presežek. Didaktika ocenjevanja znanja.  Vrednost povratne informacije za učenje in poučevanje. ZRSŠ.

Komljanc (c), N. (2008) Formativno spremljanje učenja. Diadaktika ocenjevanja znanja. ZRSŠ.

Marentič Požarnik, B. (1993). Akcijsko raziskovanje – spodbujanje učiteljevega razmišljanja in profesionalne rasti. Sodobna pedagogika, 347 – 359.

Marentič Požarnik, B. (2000). Ocenjevanje učenja ali ocenjevanje za (uspešno) učenje? Kako zmanjšati neskladje med nameni in učinki ocenjevanja. Vzgoja in izobraževanje, 2-3.

Peršolja, M. (2014). Moj dnevnik razvoja formativnega spremljanja. Vzgoja in izobraževanje, 5-6, priloga Učiteljev glas 1/2014. ZRSŠ.

Peršolja, M. https://sites.google.com/site/formativnospremljanjeznanja/Home (6.9.2017)