Pogosto se sprašujem, kaj odlikuje odličnega učitelja. Od mene se je pred dvajsetimi leti, ko sem začela poučevati pričakovalo, da sem vzorna in pridna učiteljica, ki s kolegi v aktivu uresničuje učni načrt, poskrbi, da ima mir v razredu, da imajo učenci urejene zvezke, lepo in natančno prepisano snov in izpolnjene strani v delovnem zvezku.
Sama sem vedno verjela, da učenec potrebuje učitelja, ki verjame v njegove sposobnosti in moči, da zmore tudi sam. Zato sem se podala na pot odkrivanja in iskanja novih poti učenja, poučevanja in vodenja otroka, da odkrije lastno moč in potencial. Na tej poti sem se pogosto srečevala z dvomi, če delam prav ali ne. Ob pogovorih s sodelavkami v aktivu in skupnem načrtovanju, sem vedno imela občutek, da bi morala bolj slediti učnemu načrtu in časovnici letnega delovnega načrta, ki smo ga postavili v kolektivu ob začetku šolskega leta. Hkrati pa sem zaznavala, da me to duši, ko sem opazila, da niti sama, niti učenci ne dohajamo te časovnice in ciljev učnega načrta. Pogosto sem se znaša v precepu, do kolikšne mere se prilagajati učnemu načrtu, kolegicam v aktivu, delovnim zvezkom in koliko prisluhniti in slediti učencem.
Ko sem imela priložnost prisluhniti predstavitvi formativnega spremljanja znanja, vidnega učenja in teorije izbire (Mateje Peršolja), sem začutila, da nič ne delam narobe. Ravno obratno, odkrila sem, da sem na poti, ker podpiram učenca in ga spodbujam na poti lastnega samorazvoja. Resnično sem potrebovala ta »klik«, da še z večjim navdušenjem delam na opolnomočenju učenca z veščinami postavljanja ciljev, spremljanja napredka in evalvacije ob doseženem cilju. Zavedam se, da moram učencem omogočiti aktivno vlogo, pri kateri bodo iskali svoje poti in izražali svojo individualnost, če želijo postati samostojni, kritični in zadovoljni odrasli. V središče dogajanja sem postavila učenca. Kot učiteljica mu stojim ob strani, ga usmerjam in spodbujam proces dialoga med nama in med učenci v razredu. Tako počasi topim zakoreninjene procese poučevanja iz pred dvajsetih let.
V tem procesu osebne in strokovne rasti, sem izpolnila lastna pričakovanja, ne da bi se slabo počutila ali mislila, da ne delam prav. Hvaležna sem, da sem del učiteljske skupnosti, ki predstavlja primere dobrih praks in v aktivni obliki podpira učitelja. Hvaležna sem tudi kolegicam in razvojni skupini, ki smo jo oblikovali na šoli. Predvsem pa cenim kakovostno vodenje Mateje Peršolja, ki me je s svojimi predstavitvami in razmišljanjem navdušila, ter me opolnomočila za bolj kakovostno poučevanje.
Renata Blatnik, učiteljica 2. razreda OŠ Grm Novo mesto