Omogočimo otrokom ustvarjanje dnevne rutine. Otrok ima pravico, da nečesa ne zna. Rešitev lahko poišče tudi sam, prosi za pomoč ali raziskuje.
Če bi se otroci učili samo to, kar že znajo, to ni učenje. Zato je škoda njihovega časa.
Možgani se razvijajo, ko so soočeni z nalogami in izzivi ob katerih se zataknejo in iščejo rešitve. Ob lahkih nalogah, kjer otroci rešitev stresejo iz rokava, možgani ne “rastejo”. Možgani so mišica, ki jo je potrebno trenirati.
Kot učitelji in starši bodimo raje trenerji in ne sodniki (D. Wiliam). Sicer se izgubi zaupanje, posledično učenje ne teče več optimalno ali pa se celo zaustavi, ker si otroci ne upajo izraziti neznanja.
Ob ocenjevanju učenci pogosto iščejo le poti, kako bodo prišli do pravilne rešitve in posledično čim boljše ocene. Ne upajo si izpostaviti dilem ter izraziti neznanja.
Gojimo raje kulturo, kjer so napake dobrodošle, ker se iz njih učimo, rastemo in napredujemo.