Napet kot struna - kdaj zvenijo citre najbolje?


Učitelji glasbe vedo, koliko vaje je potrebne, da učenec spozna glasbilo, strune, negovanje in hranjenje glasbila ter vaje prstov, gibov, hitrosti, poslušanja, čakanja, pritiska na določeno mesto, branja not, skladbe in mnoge druge spretnosti ter znanja. Vsi deli so med seboj povezni v celoto in vplivajo na končni zven. Če struna ne bo pravilno vpeta, še tako hitri prsti in branje not ne bodo zveneli, kot bi učiteljevo uho želelo zaznati. Če bo preohlapna, se bodo prsti udirali in gugali. Če bo struna prenapeta, lahko poči in švigne z vijaka ravno med intenzivnim delom igranja.

Napetost je nujno potrebna tudi za delovanje prstov, zapestja, roke in celega telesa. Dojenček lahko za nekaj trenutkov prime in zadrži mamin prst, nato pa napetost popusti. Enoletnik se uči napeti mišice nog in medenice, da se iz sedenja odrine naprej, nato pa z napetimi dlanmi in rokami povleče za predal in se dvigne na noge. Ko se povleče, je celo telo močno napeto, otrok zadrži dih in ko mu uspe dvig, mogoče še zavriska od ponosa. Tudi za vrisk je bila potrebna napetost ust, glasilk in prsnega koša. Težo telesa je uspel iz medenice prerazporediti na dve nogi, sedaj globoko vdihne, stoji, vesel je, se smeji, drži se za predal. In sedaj bi želel seči po očetovi oranžni kravati. Zanj kar velik izziv: stati le na dveh nogah, se z eno roko držati, z drugo spustiti in seči po predmetu. Če mu ne bo uspelo, se bo hitro ponovno oprijel z obema rokama ali pa bo omahnil nazaj v sedenje. Če mu bo uspelo, bo hitro pograbil kravato, ohranil ravnotežje in pobegnil s plenom, najhitreje po vseh štirih. Tudi za beg bo potrebna napetost celega telesa, saj če ga očetova roka dohiti, mu lahko vzame tako težko prisvojeno stvar. In potem se bosta skupaj potegovala za kravato, se smejala, nadihala in po boju sprostila. Kolikokrat je otrok ponovil pomik v sedenju naprej, pa dvig, prijem in mu ni vedno uspelo. Vse ponovitve gibov so bile dragocene vaje, ki so prispevale k postopni krepitvi moči posameznih mišic. Šele ko je uspel v gibu sočasno zbrati moč in potrebno napetost, se je lahko usedel, dvignil, oprijel ali premikal.

Predšolski otrok je moč in napetost telesa že dodobra uskladil z gibi rok, dlani, prstov in oči. Vseeno pa je držanje barvice, drsenje po papirju zanj predstavljalo napor. Vzgojiteljica je lahko ob vnemi ustvarjalca opazila pritisk na voščenko in bele prstke, okorno zapestje, mogoče si je pri risanju »pomagal« z jezičkom, ki nikakor ni želel ostati za zaprtimi ustnicami. Veliko napetosti je bilo v roki, mislih, premalo pa v ustih. Vse ne gre, le kdo bi zdržal nadzor nad vsemi temi procesi in zraven vključil še navodila vzgojiteljice. Dihanje je bilo ob risanju »manjšega« pomena: ko je vlekel črto, je dih zadržal, vdihnil in tedaj je roka obstala, nato pa ob izdihu zanihala. Kakšni »dihalni vzorci« so nastali – »dihalna risba«. Ko je narisal, se je poravnal, ponosno vzkliknil in se nasmehnil, dihanje se je spet vzpostavilo bolj ritmično in roka, prsti in telo so se ob zadovoljstvu in smehu sprostili.

Šolski otrok že mojstrsko usklajuje in izbira potrebno napetost za pisanje, met žoge, prijem skodelice, prijem dlani med plesom ali prijem pikapolonice, da bi jo vrnil nazaj na list leske. V njegovem telesu  je veliko gibljivosti in sproščenosti. Ko pa se odrine od roba pomola, da bi skočil v vodo, se celo njegovo telo napne in poleti v želeni smeri. V vodi se telo ponovno sprosti, vendar le do določene stopnje, saj so potrebni gibi za plavanje in držanje na gladini vode.

Mlad kolesar na treningu potrebuje poleg potrebne napetosti telesa za ravnotežje, oprijem krmila in vrtenje pedal izjemno usmerjeno pozornost na pot in vozišče. Ob vsaki korenini ali vdolbini se telo prilagodi na teren z dodatno pokrčitvijo. Um in telo sta ves čas napeta kot struna in v preži za ovire in morebitno lovljenje ravnotežja. Kolesar je tako napet in zbran, da ne sliši ptic in ne gleda rož, ki so ob poti. Vse mišice delujejo, telo je vroče, koža je preznojena, da telo ohlaja, v ustih je občutek žeje, grlo je suho, utrip je povišan, krvni tlak je višji kot v mirovanju, dihanje je pospešeno in usklajeno z gibi. Vse telo služi namenu, da bi kolesar uspešno dosegel cilj. Če je napetost v ovinku prevelika, telo za hip izgubi prožnost, zbranost pade in kolesar izgubi ravnovesje. Takrat se ponovno kot blisk sproži navodilo za povečano napetost celega telesa, niz hitrih gibov za uskladitev telesa, kolesa in poti. Vse telo je napeto, um se za hip ustavi, nato pa se telo ponovno sprosti in nadaljuje z ritmičnimi gibi in dihanjem, požiranjem sline kot prej. Kolesar je s svojim znanjem in veščinami ter vzdržljivostjo, pridobljeno na številnih treningih, uspel izpeljati manever in se obdržati na kolesu. Zavedanje o lastnem vplivu na izid mu daje samozavest za naprej in dodatno sproščenost. Če bi prišlo do padca ob sotekmovalcih, ki ga sam ne bi mogel preprečiti z lovljenjem ravnotežja, bi mu izkušnja lahko pustila več napetosti in manj samozavesti za naslednjo vožnjo. Ob padcu bi se telo še močneje napelo, glava bi refleksno poiskala varen položaj, roke in noge bi skupaj s telesom pomagale odkotaliti kolesarja, da se ne bi preveč poškodoval. Izjemno velika napetost bi se takrat vzpostavila v celem telesu, umu in čustvih. Pobral bi se. Kolesar bi lahko zakrvavel iz odrgnin na udarjenih mestih, pa tega ne bo čutil kot bolečino. Lahko bi pobledel, dihanje bi bilo hitro, plitvo in neučinkovito. Oči bi bile široko odprte, pa ne bi videl sotekmovalca, ki mu pomaga. Bil bi buden, pa ne bi slišal trenerja, ki mu kliče, kam naj gre. Celo telo je še vedno napeto in pripravljeno na morebitno povrnitev nevarnosti, pozornost pa je zožena na najnujnejše. Odzivi telesa na kritičen dogodek so pri vsakem posebni in svojski.

Postopno se bo telo v varnem in toplem okolju sotekmovalcev in trenerjev pričelo sproščati, ohlajati in iztegovati iz močno pokrčene drže. Kolesar bo mogoče šele sedaj začutil bolečine, dihanje bo postalo bolj urejeno in globoko, misli bodo ponovno stekle. S trenerjem bo spregovoril nekaj besed, vprašal bo za vodo in po stanju sotekmovalcev. Po tekmi mu bo zanesljivo dobro dela topla kopel, topel obrok, tolažba in pogovor, negovanje in dolg krepčilen spanec. Spanec in procesi, ki bodo stekli med njim, bodo telo obnovili in pripravili na nov dan. Napetost se bo sproščala še nekaj dni, kolikor bo potreboval za obnovo in okrevanje.

Maturanti in študenti lahko doživljajo podobne odzive kot kolesar med pripravami in pisanji izpitov. Za te preizkušnje je sicer potrebna določena zdrava napetost, vztrajnost, nekaj spodbudne treme, ki pa pri večini ne vpliva bistveno na telo, razmišljanje in vedenje, v kolikor so že kot šolarji uspešno prestajali preizkušnje, se znali vmes sprostiti, igrati in tako krepiti samozavest in samozadostnost. V kolikor se je v preteklih izkušnjah telo pregrevalo, premalo sproščalo in ostalo napeto tudi po testih, pa se je napetost kopičila in zastajala.  Med testom ali izpitom bo ta šolar občutil veliko napetosti v prsih, cmok v grlu, dlan se bo potila, svinčnik okorno zdrsaval, misel ne bo stekla, ker ne bo priklical v spomin naučenega, pogled na list sošolca bo povečal občutek manjvrednosti, v trebuhu bo vrelo, srce bo hitreje bilo. Mama bo otroka opisala, da je napet kot struna, ne sme ga nič vprašati, ker je razdražljiv, vse dokler ne bo izvedel za izid. Pomagalo bi, če bi imel šolar ob sebi spodbudne starše, ki bi ga kljub neuspehom objeli, sprejeli in ne odmerjali dotikov ter pogojevali ljubezni s točkami. Z vsakim dotikom in objemom bi se telo dodatno sprostilo, kljub morebitnemu izpitnemu neuspehu. Če napetost vztraja v telesu tudi med počitkom, se bo pridružila nespečnost in dodatna utrujenost, ki bo stopnjevala napetost telesa čez dan.

V nedogled telo ne zmore kopičiti napetosti. Najbolje, da ji šolar sproti utira izhode in »ventile« navzven z vmesnimi počitki in dovolj dolgim in globokim spanjem, z igro, gibanjem in športom, v katerem uživa. Ko je napetosti preveč, se ta ne zmeni več za »manire« in si sama utre pot navzven, navadno v ponovni stresni preizkušnji, med pripravami na izpit in ko šolar nadzora nad svojim telesom in odzivi ne zmore več usklajevati na vseh področjih. Takrat lahko doživlja med testom izrazito potenje in izgubo tekočine, telo postne okorno, roka ne uboga več, telo in um lahko zamrzneta, ker se misli ne povežejo s spominom in predstavitvijo naučenega znanja. Študent lahko doživi prvič izjemno stisko z nabijanjem srca, težkim dihanjem in zaznavanjem brezizhodnosti. Na zdravstvenem pregledu mu potrdijo, da je srce zdravo in je verjetno šlo za panični napad. Sklene, da se bo še več učil in vadil  vendar, ker izpusti prepotreben počitek telesa in uma, se napetost ponovno nabere na že sicer utrujeno telo. Gibi niso natančni, roka je toga, ramena težka, pogosto mu gre na jok, poraba časa je večja, zaspan je, vendar nima časa za dnevni počitek. Med čakanjem na avtobus zazna, da ga sošolci pogledujejo in zave se, da se je pogovarjal sam s sabo, ko je ponavljal za izpit. Obdobja budnosti so ugašala, obdobja spanja so postala glasnejša. Ko bi moral spati, so samodejne misli kot drsalci začele drsati po ledeni ploskvi in prinašale vsaka svoje sporočilo, navadno s seznama opravil: »nujno opravi«. Šolar se zaupa staršem, študent poišče pomoč zdravnika ali psihoterapevta. Dolgotrajna napetost na napetost brez počitka in uživanja ob delu, igri ali športu je upognila mlado telo in ga prisilno zaustavila k mirovanju.

Želeli bi si, da bi šolarji imeli ob sebi starše, vzgojitelje in učitelje, ki bi sproti ob jedrnih vsebinah dopolnjevali poučevanje z zdravo napetostjo, ki je nujno potrebna za učenje, vajo, treniranje. Telesu pomaga, če se ogreje, naj se pa ne pregreje. Strunin zven je pravi, če je napeta, naj se pa ne strga. Ko se ohišje citer segreje, je potrebno odložiti glasbilo in počakati. Roka, ki je utrujena, naj počiva sproti, preden napetost preide v stalne bolečine. Vsak uspešen učitelj razvije svoj način poučevanja, da bi bil učenec uspešen, navdušen, samozadosten in spočit. Vsak starš pa naj bi ozavestil vlogo varuha, ki bo varovala otroka pred nenadzorovanimi učitelji in trenerji, da se strune ne bi strgale.

Za bralce in družine še domača naloga: pomislite, v kakšnih okoliščinah so se kdaj strgale vaše strune? Kako bi podprli vašega otroka ali učence, ko bodo napeti kot strune? Te zadnje predpočitniške dni krepite in vadite zdravo napetost. Na poletni večer si privoščite citrarski ali podoben počitek pod zvezdami ali domačo trto, da bi vaše citre zvenele najbolje.

Klaudia Urbančič, www.hisapoguma.si

Prejšnji:

Din in don: počitek in delo

 


Različni pogledi in pričakovanja na vzgojo