»Naja, ali gremo v gozd po kostanj?«
»Mami, ne morem. Imam še fuuul naloge!«
Veliko govorimo o pomembnosti in koristnosti domačih nalog. Kako pomembne so pri razvijanju samostojnosti in odgovornosti, pri pridobivanju delovnih navad, pri sprotnem učenju, poglabljanju znanja; z njimi lahko ponovimo snov zadnje ure in dobimo celo vpogled v lastno realno znanje. Khm, pa je temu res tako?
Pojdimo lepo po vrsti. Vse našteto načeloma deluje pri učno uspešnejših učencih oz. vseh tistih, ki pri pouku sledijo, razumejo snov in obvladajo postopke reševanja problemov. In če vse to že razumejo dopoldne, zakaj potrebujejo ure in ure ponavljanja in utrjevanja še popoldne? Aha, za razvijanje delovnih navad?! Kaj ne bi bilo možno le teh razvijati tudi z rednim opravljanjem kakšnih gospodinjskih opravil, drugih hišnih del ali z izpolnjevanjem družinskih dogovorov? Kako otrok razvija samostojnost in odgovornost, če celo uro rešuje naloge istega tipa? Se mi zdi bolj verjetno, da razvija vztrajnost! Ali bi samostojnost ter odgovornost lahko pridobil tudi z razvijanjem kakšnih drugih veščin?
Godi Keller je o domačih nalogah povedal:
Domače naloge nimajo velikega učinka. Njihova edina prednost je, da se starši počutijo varne. Sicer pa domača naloga ni poštena iz socialnih razlogov, ker imajo otroci doma različne razmere. Problem je, ker iz staršev naredi učitelje in posledično privede do nespoštovanja učiteljskega poklica. Domača naloga je lahko tudi poskus staršev za izboljšanje otrokovega statusa. Edino, kar je v domačih nalogah pozitivnega je vzgoja volje, a za to imamo tisoč drugih načinov. Če že damo domačo nalogo, dajmo otrokom čas, da jo opravijo v šoli. (Peršolja, M. Formativno spremljanje znanja v praksi.)
Tudi pri ideji o sprotnem učenju, poglabljanju znanja, ponavljanju zadnje učne snovi, se mi poraja vprašanje, kako je s tistimi učenci, ki v času redne ure ne razumejo navodil, nove učne snovi nimajo na kaj pripeti ali pa imajo premalo časa za razumevanje strategij reševanja različnih problemov. Srečni tisti, ki se doma lahko obrnejo na sorojence ali starše, ki imajo čas in ki razumejo otrokovo domačo nalogo! Tisti, ki te sreče nimajo, ostajajo sami s svojo težavo, s svojim neznanjem. Izgubijo pa zaupanje vase in vero, da so lahko uspešni.
Res vztrajni in odgovorni nalogo rešijo, a s tem, ko jo rešijo napačno, le poglabljajo svoje neznanje. In napake, ki si jih zasidrajo, zahtevajo še več časa za njihovo odpravo.
Učinek domačih nalog je 0,29. Želeni učinek je 0,40. (Hattie, J. Vidno učenje za učitelje.)
In še ena modrost, ki vam jo polagam v razmislek: »Otrok z delanjem domačih nalog dobi vpogled v realno znanje.«
V resnici zelo težko, saj za vpogled potrebuješ nekaj, kar lahko meriš, primerjaš. Najprimernejši čas in prostor za vpogled v realno znanje je v šoli. Ko otrok na podlagi danih meril, ki jih sooblikuje skupaj z vrstniki in učiteljem, lahko ocenjuje svoj napredek.
Boste rekli sedaj, saj ta je malo zmešana! Ali naj mularijo kar pustimo brez dela? Kaj pa branje? Poštevanka?
Takole si mislim. Branje je veščina, ki jo je potrebno gojiti in spodbujati že od malega. Jaz staršem svojih učencev predlagam, da na igriv, lahkoten način vnašajo ljubezen do knjig, tako da se skupaj podružijo v večernih uricah, morda po kosilu, skratka v času, ki si ga najlažje vzamejo za to. Počasi vlogo bralca predajo svojemu nadebudnežu, ki zaradi potrebe po pripadnosti in zabave, ki mu jo prinaša skupno druženje s starši, te vloge ne zavrne. Podobno je s poštevanko. Naj se jo sprejme kot igro (namesto šaha, kart ...) in ne kot nujno zlo.
Za vse ostalo pa predlagam, da učence, ki pri pouku dosegajo vsa merila, povežemo v pare s tistimi, ki meril še ne dosegajo. V šoli naj dobijo izkušnjo, kaj pomeni sodelovati in sprejemati. Ko bodo to izkušnjo imeli, naj se domače naloge preimenujejo v »zabavno sodelovanje« ali »zabavni izzivi«. Tisti, ki bo razlagal šolsko snov, bo svoje znanje poglobil, tisti, ki bo deležen individualne razlage, pa bo pridobil večje možnosti za razumevanje in uporabno znanje. Oba bosta tako razvijala samostojnost in odgovornost, delovne navade in kar je najpomembnejše sodelovanje in srčnost. Slednji dve veščini zaznavam kot nujno potrebni za več veselja in razumevanja v našem šolskem prostoru.