1. Ugotavljanje predznanja in (so)oblikovanje ciljev učenja
Učence v uvodu v tematski sklop najprej povabim, da naštejejo vse, kar mislijo, da se bomo v tem tematskem sklopu naučili, sama pa na tablo zapisujem na eno stran tisto snov, ki sem jo načrtovala tudi jaz ter na drugo stran snov, ki jo predlagajo učenci. Na tak način vključim učence v sooblikovanje ciljev in spoznam predznanje mojih učencev o obravnavani temi. V svoj načrt tematskega sklopa skušam vključiti tudi vse predloge učencev, pogovorimo se tudi o tem, na kakšen način bi prišli do zastavljenih ciljev.
Učence skozi celoten tematski sklop vodim in jih seznanjam s kriteriji uspešnosti (oz. merili, ki so nastali na podlagi standardov znanja). Za lažjo orientacijo smo za učence vpeljali barvno shemo: zelena – minimalni standard, rumena – temeljni standard, rdeča – višji standard. Tako točno vedo, kakšno znanje od njih pričakujem pri besedišču, veščinah bralnega in slušnega razumevanja, s kakšnim tipom nalog se bodo srečali pri slovničnih strukturah in podobno.
2. Zbiranje dokazov o napredku in znanju
Dokaze o znanju zbiramo na različne načine:
- ustno,
- na pisni način s pomočjo vaj na delovnih listih ali v delovnem zvezku,
- s pomočjo IK tehnologije (spletni kvizi, ki jih sestavim jaz ali učenci).
V uvajanje novih slovničnih struktur rada vpletem vstopne in izstopne lističe, kjer učenci že v eni uri vidijo napredek v znanju, prav tako se rada poslužujem izstopnih lističev, s katerimi učenci povzamejo učno uro bodisi z vprašanji ali s (samo)vrednotenjem. Vedno znova se vračamo tudi k breznu učenja in pogovoru o tem, kako lahko pridemo iz brezna, če se tam znajdemo. Moja povratna informacija je največkrat ustna.
Izstopnice in lističe za samoocenjevanje sem našla na spletni strani https://anomalo.si/, kjer prikupna gradiva za prosto rabo ustvarjata dve srčni učiteljici. Hvala!
3. Pot učenja
Nekje na polovici tematskega sklopa, morda še celo nekoliko kasneje učencem predstavim našo učno pot in standarde znanja. Na učni poti pogledamo, kaj smo že naredili in kaj nas še čaka do končnega cilja.
Učenci rešijo strukturirane naloge prilagojene stopnji predznanja oz. standardom znanja, se ob njih samovrednotijo, medvrstniško vrednotijo, drug drugemu dajejo nasvete za izboljšanje znanja. Tukaj se navadno odločim za eno od dveh različic:
- Učenci dobijo prazne naloge, sprva rešujejo sami, ovrednotijo svoje znanje, dobijo mojo pisno povratno informacijo, nato pa v heterogenih parih naloge dopolnijo, pri čemer učenec, ki že dosega cilje daje povratne informacije in vodi druge učence, ki ciljev še ne dosegajo.
- Učenci dobijo napačno rešene naloge, delajo v heterogenih parih, pri čemer učenec, ki že dosega cilje le postavlja vprašanja v podporo učenju učencu, ki še ne dosega ciljev, da ta najde napako in jo tudi ustrezno popravi.
4. Ocenjevanje znanja
Od tukaj naprej si učenci sproti označujejo, kateri standard dosegajo. V kolikor si želijo više, jim za to ponudim spletne povezave do nalog ali pa naloge na določenih nivojih tudi v razredu. Na mene se lahko kadarkoli obrnejo za povratno informacijo.
Na podoben način nadaljujemo do konca naše učne poti, ko seveda sledi tudi ocenjevanje, ki pa je samo potrditev tistega, kar so učenci o sebi in svojem znanju potrdili že prej, v času samega procesa.
Kaj sem pridobila kot učiteljica?
Največjo spremembo opazim pri sebi in svojem delu. Nekako bolj umirjeno peljem celoten proces, opažam, da sem uspela zaposliti vse učence v razredu na način, da resnično lahko delajo na svojem nivoju. Pri učenju se ne dolgočasijo in na drugi strani sebe ne spravljajo v obup.
Mojca Kacjan, profesorica