Kako lahko pri praktičnem pouku dijake premaknemo od »povej mi, kaj moram narediti« k temu, da sami vedo, kaj želijo doseči, spremljajo svoj napredek in razmišljajo o kakovosti svojega dela?
Profesorica zdravstvene nege je v okviru sodelovanja z BeGrejt Inštitutom začela načrtno vpeljevati elemente celostnega Poučevanja 360+(formativnega spremljanja in samoregulacije učenja) v praktični pouk zdravstvene nege v kliničnem okolju. Njeno izhodišče je bilo zelo konkretno.
Med praktičnim poukom je največkrat sama opazovala dijake, si zapisovala opažanja njihovega dela in jih ob zaključni evalvaciji opozarjala, kaj vse morajo pri izvajanju posameznih aktivnosti zdravstvene nege še upoštevati. Toda želela si je več. Želela je, da tega, kaj je pomembno, ne vidi samo ona, temveč, da začnejo to prepoznavati tudi dijaki.
Od opozarjanja dijakov k njihovemu razmišljanju
Pri jutranji negi pacienta na primer ni dovolj, da dijak pravilno izvede posamezen postopek. Profesorica je želela, da dijaki razvijajo razumevanje pomena vseh faz procesa zdravstvene nege, da posamezne aktivnosti zdravstvene nege povezujejo z življenjskimi aktivnostmi po Virginiji Henderson, predvsem pa, da pacienta obravnavajo celostno. To pomeni premik od: »Kaj moram narediti?« k vprašanjem: »Zakaj to delam? Na kaj moram biti pozoren? Kako je moje delo povezano s potrebami tega pacienta? Kaj že zmorem samostojno in kaj moram še izboljšati?«
Prav tu se začne spreminjati tudi vloga dijaka v učnem procesu. Namesto da samo izvaja navodila učitelja ali mentorja, postaja aktivni soustvarjalec svojega učenja.
1. korak: Dijak si zastavi svoje cilje
Profesorica je za dijake pripravila učni list MOJI CILJI, ki so ga dobili prvi dan praktičnega pouka. Na njem si vsak dijak zastavi do tri konkretne in merljive cilje, ki jih želi doseči v enem tednu praktičnega pouka.
Na primer:
samostojno pripraviti pripomočke za jutranjo nego,
pravilno dokumentirati vse izvedene aktivnosti zdravstvene nege,
samostojneje izvesti določen postopek.
Pri razmišljanju jim pomagata preprosti vprašanji:
Kaj želim doseči?
Kako bom to dosegel/-la?
Toda določanje ciljev je samo prvi del. Dijak razmisli tudi o svojem izhodišču: katere postopke in intervencije že dobro pozna in obvlada, kje je še negotov ter kaj bi želel izboljšati s pomočjo mentorja. Tako cilj ni več samo učiteljev cilj. Postane tudi dijakova vizija uspeha.
Ko dijak ve, kje je, lažje ve, kam mora naprej
Pomemben del učnega procesa je tudi samopresoja. Dijaki sproti vrednotijo svojo stopnjo samostojnosti pri delu. Tako ne čakajo samo na končno presojo profesorice ali mentorja, ampak se med učenjem ustavljajo in razmišljajo:
Kako samostojen sem pri tej nalogi?
Kaj že zmorem?
Kje še potrebujem pomoč?
Kaj je moj naslednji korak?
S tem učitelj postopoma prenaša del odgovornosti za spremljanje učenja na dijaka. In prav to je eden pomembnih premikov Poučevanja 360°: cilj ni učenec oziroma dijak, ki čaka na učiteljevo povratno informacijo, ampak učenec, ki se postopoma nauči presojati kakovost lastnega dela in usmerjati svoje naslednje korake.
2. korak: Pot učenja postane vidna
Profesorica je pripravila še drugi učni list z naslovom MOJA POT UČENJA SKOZI »CHECK LISTO« KORAKOV.
Na njem je praktično delo razčlenjeno v šest korakov, ki dijaka vodijo od začetne priprave pacienta do končne evalvacije doseženih kompetenc. Dijak tako pred seboj nima samo končnega cilja, ampak vidi tudi pot, po kateri lahko do njega pride.
Ko posamezno nalogo uspešno opravi, jo označi.
Na prvi pogled gre za zelo preprosto spremembo. Toda s tem postane nekaj, kar je bilo prej predvsem v učiteljevi glavi, vidno tudi dijaku.
Dijak ve:
kaj se od njega pričakuje,
kateri koraki so pomembni,
kaj je že opravil,
kje na poti je,
kaj mora še narediti.
Namesto občutka »upam, da delam prav« dobi zemljevid svojega učenja.
3. korak: Ne zaključimo samo dela, ampak tudi učenje
Pomemben del procesa je evalvacija opravljenega dela in ozaveščanje napredka v učenju. Dijaki s samopresojo pisno opredelijo postopke in intervencije, ki jih že dobro poznajo in obvladajo, ter področja, na katerih so še negotovi in bi jih želeli izboljšati s pomočjo mentorja.
Sledi tudi zaključna refleksija, ki omogoči, da praktična izkušnja ne ostane samo nekaj, kar je dijak »opravil«, ampak postane priložnost za učenje. Dijak se uči pogledati nazaj:
Kaj sem se naučil?
Kaj danes zmorem bolje kot prej?
Kje še potrebujem vajo?
Kaj bom naslednjič naredil drugače?
To so vprašanja, ki ne razvijajo samo strokovnega znanja. Razvijajo sposobnost samostojnega učenja in razmišljanja.
Kaj se je ob tem naučila profesorica?
Najdragocenejši del tega primera dobre prakse je refleksija profesorice. Poslušati v živo njeno predstavitev, je bilo res navdihujoče.
Ugotovila je, da načrtno vpeljevanje formativnega spremljanja in Poučevanja 360+ dijake spodbuja k aktivnejšemu in odgovornejšemu učenju. Opazila je, da takšen način dela podpira razvoj njihovega kritičnega in reflektivnega razmišljanja ter jim pomaga pri povezovanju teoretičnega znanja s praktičnim delom v kliničnem okolju.
Pomemben premik pa se ni zgodil samo pri dijakih. Spremenila se je tudi njena vloga, vloga profesorice. Iz posredovalke znanja, včasih nadzornice opravljenega dela dijakov, je postopoma postajala mentorica, ki dijake usmerja, spodbuja, jim postavlja vprašanja in spremlja njihov napredek. Z dijaki je postala sopotnica na njihovi poti razvoja do odličnega negovalca.
Ob tem je prepoznala tudi pomen okolja, v katerem imajo dijaki prostor za samostojno razmišljanje, izražanje svojega mnenja in refleksijo lastnega dela. Ko dijaki dobijo tak prostor, raste tudi njihov občutek odgovornosti za lastno učenje. V profesorjih pa raste občutek samozaupanja, kompetentnosti in zadovoljstva ob kakovostnem znanju in učinkovitem učenju.
Ni pomembno samo, kaj dijak zna
Pri praktičnem pouku se hitro osredotočimo na vprašanje: Ali dijak zna izvesti postopek?
Ta primer pa odpira še druga vprašanja:
Kako dijak razmišlja?
Ali razume, zakaj nekaj počne?
Ali zna svoje znanje povezati s konkretnim pacientom?
Ali zna oceniti kakovost svojega dela?
Ali prepozna, kdaj potrebuje pomoč in kaj mora še izboljšati?
Prav v tem je velika vrednost takšnega načina poučevanja. Cilj ni samo dijak, ki zna pravilno izvesti določeno aktivnost zdravstvene nege. Cilj je bodoči zdravstveni delavec, ki zna razmišljati, presojati, povezovati, prevzemati odgovornost in se učiti iz svojega dela.
In morda je prav to vprašanje, ki ga lahko iz njenega primera odnesemo tudi v druge učilnice:
Koliko stvari danes še spremljamo, preverjamo in držimo v svojih rokah učitelji – pa bi jih lahko postopoma predali učencem in dijakom?
Primer izvedbe ure in predstavitve: Mateja Puc, profesorica zdravstvene nege
Pripravila in uredila: Mateja Peršolja s pomočjo umetne inteligence