Namen diagnostike ni zgolj ugotavljanje predznanja s tradicionalnimi testi, temveč ima bistveno širši pomen. Diagnostika vključuje odkrivanje močnih področij, kjer se nahaja energija, ugotavljanje šibkosti z namenom njihovega odpravljanja ter skupno načrtovanje ciljev, ki osmišljajo učenje in upoštevajo interese ter potrebe učencev. Prav tako vključuje pogovor o strategijah učenja, ki bodo učencem pomagale doseči zastavljene cilje.
Primer učenke Sare: S pomočjo diagnostike smo odkrili, da ima Sara težave pri pisanju sestavkov. Zdaj ji posvečamo posebno pozornost in skupaj s Saro razvijamo strategije za izboljšanje njenega pisanja. Tako smo ustvarili individualiziran načrt, ki jo podpira na poti do boljšega pisanja.
Za nas je diagnostika ključnega pomena pri razumevanju potreb in interesov vsakega učenca. Skozi skupno načrtovanje ciljev in strategij učenja, ustvarjamo personalizirane učne izkušnje, ki spodbujajo učence k razvoju svojih močnih področij in premagovanju šibkosti. V tem procesu učenci postanejo aktivni soustvarjalci lastnega učenja ter dosegajo izjemne rezultate, ki presegajo zgolj preverjanje predznanja. Učenci opazijo, da je učitelju mar zanje in niso le številke.
PRIMER
Matematika: Potence, 8. razred
Učence razporedim v heterogene skupine, v katerih se pogovarjajo in napišejo nekaj o temi, kar vedo in nekaj, kar bi še radi izvedeli ali nekaj kar jih zanima.
- Kaj že vem? Kje sem že srečal ta pojem? Kje v življenju uporabljam …? Nariši, kaj si predstavljaš o …?
- Kaj me o tej temi še zanima? Kaj bi rad izvedel? Kaj se želim naučiti?
PRIMER
Matematika: Kot, Deli celote, 6. razred
V 6. razredu, pri delih celote smo po diagnostiki predznanja načrtovali tudi proces učenja ob vprašanjih: Kako bomo prišli do zastavljenega cilja? Kako se najraje učiš? Kdaj od pouka največ odneseš? Učenci so povedali, da se najraje učijo v skupinah, delajo vaje, ter pomagajo drug drugemu. Želijo, da jim je učiteljica na voljo za pomoč, da delajo prilagojeno svojemu tempu učenja, ter da se lahko preverijo, če znajo, vendar brez ocenjevanja.
Težave smo imeli pri odgovoru na vpršanja, kaj bi se rad naučil (tega smo se v tem razredu lotili prvič), ko so napisali:
- vse, kar bo treba
- vse, kar bo učiteljica dala
- vse, kar se moramo naučiti
- kako naj mi vemo, kaj se moramo naučiti
- učil se bom tako, da bom delal naloge
- bom pridna in delala, kar bo učiteljica dala
- bom redno delal domače naloge, ne bom klepetal in se bom učil.
Ob tem sem naletela na izziv načrtovanja naslednjih korakov. Odločila sem se, da bom uporabila tehniko D. Wiliama (kako behavioristične oblike preverjanja znanja uporabiti v formativni namen) in vzela preizkus. Vsaka skupina si je prebrala preizkus in se dogovorila, katere naloge v preizkusu bi znala in označila za lahke, katere za težke. Ko smo se o tem pogovorili, samo odkrili močna in šibka področja. Šibka področja smo si zastavili kot cilje učenja za naslednjih nekaj ur.
Nadaljnje učenje smo organizirali v skladu z željami otrok: delo v skupini, pomoč in podpora drug drugemu, učenje v računalnici ob igrah, didaktične igre v razredu, preverjanje drug drugega (brez točk, ocen, več posameznih izdelkov, z učenjem dajanja povratne informacije v obliki nasveta, pomoči).
PRIMER
Matematika: Kot, Deli celote, 6. razred
V učilnici razporedim plakate z vprašanji ali na mize razporedim liste z vprašanji. Ob vprašanjih se učenci pogovarjajo in napišejo nekaj, kar vedo in nekaj, kar bi še radi izvedeli o temi.
- Kaj že vem? Kje sem že srečal ta pojem? Kje v življenju uporabljam…? Nariši, kaj si predstavljaš o …?
- Kaj me o tej temi še zanima? Kaj bi rad izvedel? Kaj se želim naučiti?
Skupno načrtovanje se lahko nadeljuje ob razpravi v razredu ali skupinah:
- Kako bomo prišli do zastavljenega cilja?
- Kako se najlažje, najbolje, najhitreje naučimo?
- Kakšen prostor potrebujemo za učenje?
- Osebni načrti za delo in učenje.
