V šoli se je učiteljica z učenci pogovarjala o tem, na kaj imajo vpliv oz. nimajo vpliva v življenju. V jutranjem krogu je podelila Nejčevo zgodbo o njegovem slabem počutju, o tem, kako njegovo vedenje vpliva na okolico ter o tem, kako si lahko pomaga. Povabila je učence, da premislijo, če so konec tedna doživeli kaj, kar jim je bilo moteče ali neprijetno. Med običajnimi neprijetnimi in motečimi dogodki, kot je “bratec mi nagaja”, se je oglasil tudi deček, recimo mu Miha. Izpostavil je, da mu je bilo hudo, ker sta se mami in oči prepirala in ker je oči hotel stran od mami.
Učiteljica mu je dala priznanje za pogum, ker je z njimi podelil svojo izkušnjo in ga vprašala o vplivu tega vedenja nanj in na starše. Povedal je, da mu je bilo hudo, ker sta se starša prepirala. Bil je tudi jezen, zato je začel kričati in govoriti grde besede. Citiram: “Vidva sta smotano. Ne maram vaju! In tiste besede na p…” Ker teh besed sicer ne uporablja, je pritegnil pozornost staršev, ki sta tako tisti trenutek ustavila prepir in se posvetila sinu. Miha je s tem razumel, da ima “moč” ali “čarobno paličico”, da ustavi konflikt med staršema. Nevede si je zadal nerealno nalogo: “Moja odgovornost je skrb za počutje in vedenje mame in očeta.”, ki bo obvisela na njegovih ramenih.
Učiteljica je to zaznala, zato se je hotela prepričati, če ima prav. Dečku je najprej dala potrditev, da je tokrat njegova izbira vedenja delovala in to zato, ker je preusmeril pozornost staršev nase. Postavila mu je več vprašanj: “Sta starša dobila pravo sporočilo, ki si ga želel predati? Vesta, kako si se ti počutil? Se bosta naslednjič, ko te ne bo zraven, znala pogovoriti?”
Miha je prepoznal več notranjih konfliktov: jezo in ljubezen do staršev, nemoč in ponos. (Med poukom se namreč sistematično učijo tudi zaznavanja počutja, umirjanja in opisovanja čustev.) Učiteljica je še ostale otroke povabila, da povedo, kako se počutijo, ko se odrasli, npr. starši, kregajo. Povedali so, da so prestrašeni, zaskrbljeni in žalostni.
Miha je zelo jasno prepoznal, da je izbral neprimerno vedenje, da je bil do staršev grozen in jima govoril grde stvari z namenom, da bi se pomirila. Povedal je, da on tega ne počne, da se zato počuti slabo. Ob pripovedovanju je postal žalosten. Sram ga je bilo, ko je s sošolci delil zgodbo.
Povezovalne navade
Ko se med urami pouka učimo uporabe povezovalnih navad. Učitelj je zgled.
Učiteljica je podprla njegova čustva in mu razložila, da je v tistem trenutku naredil najbolje, kar je znal in zmogel. Njegova zgodba je dokaz, kako imamo ljudje dober namen, čeprav včasih ne izberemo prave poti. Povabila ga je, da skupaj pogledata, katero drugo vedenje bi lahko še izbral, da bi ostal zvest sebi in bi ga starša vseeno slišala.
Miha se je odločil, da bo naslednjič raje opisal svoje počutje in staršema povedal, kako se počuti, kadar se prepirata. (Ker je to izziv za vse ljudi, so v igri vlog povadili, kako bo to izpeljal.)
Skupaj z učiteljico in s sošolci so pogledali na kaj v življenju imajo vpliv in na kaj nimajo vpliva. S tem so sebi in Mihu dali priložnost, da se ne bodo jezili nase in na druge ob situacijah, ko nanje nimajo vpliva. Takrat, ko ga imajo, pa bodo izbrali povezovalne navade.
Ob koncu pogovora je zastavila še vprašanje: “Kdo je odgovoren za vedenje tvojih staršev?”
Miha je pomirjeno dejal: “Sama sta odgovorna za svoje vedenje. Jaz pa sem za svoje.”
Miha je od tega dne dalje nosil pomembno sporočilo: da lahko, ne glede na okoliščine, ostane zvest sebi, izrazi, kar čuti in ohrani svojo integriteto.
Ko otrokom pomagamo razumeti vpliv in izbiro, jim damo darilo, ki ga bodo nosili vse življenje.
