Učenec pri matematiki nima domače naloge: ni pripravil dogovorjene tabele s predmeti, pozabil pa je tudi meter za merjenje. Kaj bi vi naredili? Kaznovali? Poslali sporočilo staršem? Pustili, da ne dela? Ga poslali v sosednjo učilnico po pripomočke? Mu posodili svoje, ki jih imate vedno »za vsak slučaj«?
Pred vami je primer vodenja učiteljice, ki preko pogovora pripelje učenca do prevzemanja odgovornosti.
Primer se je zgodil pri uri matematike v drugem razredu. Učenec ni opravil dogovorjenih obveznosti, pozabil pa je tudi na pripomoček za delo. Učiteljica ga vodi z vprašanji skozi proces, kjer sam ugotovi, da mu prelaganje odgovornosti ne bo prineslo sadov, da pa lahko s svojimi idejami pride do ustrezne rešitve problema. Ob tem ostaja v stiku z učiteljico in ohranja pozitivno samopodobo.
Mark: »Učiteljica, doma sem pozabil pripraviti tabelo predmetov za merjenje. Mami pa mi ni dala metra v torbico.« (Otrok preloži odgovornost na druge.)
Učiteljica: »Razumem. Kaj pa mi zares želiš sporočiti?« (Učiteljica mu da priložnost, da pride do spoznanja, kaj je zares njegova težava. Pri tem ga ne obsoja in ne vrednoti. »Vplivamo tako, da jim ponujamo vse, s čimer razpolagamo – znanje, izkušnje, razumevanje, upoštevanje, jih sprejemamo, spremljamo in opogumljamo na poti odraščanja.« (Lojk, 2014, str. 12))
Mark: »Da imam problem. Sedaj se ne morem priključiti skupini za merjenje, ker nimam pripomočka s seboj.«
Učiteljica: »To pa je problem, ja. To je lahko nerodna situacija ali pa tudi ne. Razmisli, ali imajo vsi člani v skupini nalogo, da morajo izmeriti vse predmete?« (Učiteljica sporoča, da razume njegovo težavo, ki pa to je samo, če se otrok zanjo odloči. Sicer pa vsaka težava pomeni le nov izziv in novo priložnost za iskanje rešitve.)
Mark: »Tega pa ne vem!« (Učenec čaka, da mu bo učiteljica postregla z rešitvijo. Takšna je njegova izkušnja, da odrasli navadno poskrbijo zanj.)
Učiteljica: »Kaj misliš, da moraš storiti, da boš pridobil te informacije? Ali je karkoli, kakšen drug način, da lahko vseeno dodaš svoj prispevek v skupini?« (Učiteljica mu da informacijo, da je v skupini koristen in lahko doda svoj doprinos k skupini, če se tako odloči. Usmeri ga v prihodnost in mu dovoli, da sam izbere.)
Mark: »Lahko zapisujem podatke ali pa sošolce opozarjam, da morajo zapisati pravo mersko enoto. U, že vem! Lahko vprašam sošolca, če mu pri merjenju lahko pomagam. Za natančno merjenje sta potrebna dva!« (Učenec sam pride do rešitve, zato je opolnomočen in v trenutku zadovolji potrebo po moči in pripadnosti. Glede na barvo glasu verjetno tudi potrebo po zabavi.)
Učiteljica: »Zelo zanimivi predlogi. Preveri pri sošolcih, če se z njimi strinjajo. Predno pa odideš, me zanima, ali imaš kakšno idejo, kako bi rešil problem pozabljanja? Čigava je bila naloga, da prinesete meter?« (Vračanje k bistvu problema je zelo pomembno, da otrok pridobi novo sličico v svetu kvalitet, kako se odgovorno loti nastale težave.)
Mark: »Moja. Ampak res sem povedal mami in ona je pozabila!« (Cona udobja ga sili v prelaganje odgovornosti.)
Učiteljica: »Dobro. Mami ima svoje obveznosti in skrbi, zato je pozabila. Ker v resnici to ni njena naloga, ji ne moreva pripisati odgovornosti zanjo, kajne?« (Otroci zaradi popačenih zaznav ne vidijo realne slike, zato jim moramo odrasli malo pomagati.)
Mark: »Res je! Ampak navadno mi vedno pomaga, če jo prosim.« (Otrok zares verjame, da je mamina odgovornost, ker mu drugače vedno stoji ob strani in se nanjo lahko zanese.)
Učiteljica: »Verjamem. In to je zares imenitno, da se lahko zaneseš nanjo. Ampak danes je nov dan in ti imaš novo izkušnjo. Kaj lahko danes, ko prideš domov, narediš drugače?« (Učiteljica ostaja z otrokom v stiku, ga razume, zato Mark ostaja povezovalen nazaj in sodeluje v pogovoru.)
Mark: »Lahko jo prosim, da mi pomaga poiskati meter, jaz pa ga dam sam takoj v torbo.« (Otrok sam najde novo rešitev.)
Učiteljica: »Odlično. Kaj pa lahko narediš ta hip, da zagotovo ne boš pozabil, ko prideš domov? Danes je sreda in imaš še košarko popoldne ...«
Mark: »Naredil si bom zvezdico na roko, da ne bom pozabil.« (Svojo rešitev podkrepi še s konkretnim dejanjem.)
Učiteljica: »Pa tabela za merjenje? Do kdaj točno boš pripravil še to?« (Brez »oznak« še povabilo k drugemu delu naloge. Pomembna je informacija, da si otrok sam izbere časovno omejitev, za katero verjame, da jo bo lahko izpeljal.)
Mark: »Bom tudi do jutri, ker bi rad dokončal delo v šoli!« (Ker je izbira njegova, bo prevzel odgovornost zanjo.)
Takšnih in podobnih situacij imamo učitelji/ce vsakodnevno zelo veliko. Naš poklic je poslanstvo, zato je prav, da ga opravljamo z veseljem in globoko odgovornostjo. Vse predstavljene aktivnosti delujejo pri učencih le, če učitelj/ica s svojo energijo in iskrenim prepričanjem verjame vanje in jih tudi sam/a živi. Znanje teorije izbire lahko pri tem zelo pomaga, saj otrokovo vedenje razume le kot informacijo in mu ne pripisuje še drugih pomenov.
Za konec se malo poigrajmo z odgovori na uvodna vprašanja.
1) Poglejmo, kako učinkovito delujejo kazni.
Čeprav se nam na prvo žogo zdijo hitro učinkovite, ob neugodju se zdi, da se učenec hitreje odziva, kazni dolgoročno nimajo učinka. Otrok se ob njih nauči govoriti neresnico, iskati bližnjice, izpolnjevati dogovore zaradi zunanjih dražljajev (npr. izogibanje neprijetnih občutkov), hkrati pa uničujejo odnos in povezanost med njim in odraslo osebo.
2) Kaj pa poslano sporočilo staršem?
Ko pošljemo sporočilo "Vaš otrok nima domače naloge.", ga pošljemo v dobri veri, da bodo starši naši "pomočniki" doma, ki bodo spodbujali, preverjali, nadzorovali otroka. Tako nehote preložimo odgovornost nanje, otroku pa odvzamemo vse priložnosti za učenje in izbiro novih vedenj.
3) Kaj se zgodi, če otroka, ki je brez pripomočkov, pustimo, da ne dela?
Tudi v tem primeru je lahko naš namen dober, saj verjamemo, da bo otrok na podlagi izkušnje, ko se bo dolgočasil, naslednjič izbral drugače. Pogosto pa učenci ob takem "ukrepu" razmišljajo v dve smeri.
Prva: "Vsebina ni pomembna, tudi cilji niso pomembni, torej se lahko zabavam po svoje."
Druga: "Učitelj/ica me ignorira. Jaz nisem pomemben/na, ne bom se trudil/a, ker nima smisla."
4) Ker smo dobrega srca in si želimo, da opravi načrtovane šolske aktivnosti, mu posodimo svoje pripomočke, ki jih imamo vedno »na rezervi«.
Učenec dobi izkušnjo "Drugi bodo poskrbeli zame!" in ne razvije strategij za prevzemanje odgovornosti in soočanje z izzivi. V naslednji situaciji, ko zanj ne bo poskrbljeno, bo frustriral in izbral eno od nepovezovalnih vedenj.
Zato DAJMO otrokom priložnost, da rastejo ob lastnih napakah in se ob njih učijo pomembnih življenjskih veščin in spretnosti.