Otroci so se v šoli pogovarjali o svojih dobrih lastnostih in področjih, kjer so močni, kjer imajo zase občutek, da so že uspeli razviti določene veščine in spretnosti. Učiteljica je za opis teh veščin izbrala besedo “supermoč”.
Po začetnem uvodu učiteljice so otroci opisovali svoje "supermoči". Večina otrok je kot primere svojih "supermoči" izbrala opise področij, kjer so dobri. Tako so npr. fantje pogosto povedali, da oni so dobri v nogometu, karateju, teku, tudi kuhanju. Deklice so opisovale, da so dobre v kuhanju, pečenju, risanju, ustvarjanju s papirjem, baletu. Morda sta dva ali trije otroci od petindvajsetih znali opisati svojo dobro lastnost, kot je npr. prijaznost, rad pomagam, dobro poslušam, sem natančen.
Kako lepo bi bilo, če bi se z otroki, pa ne le z njimi, večkrat pogovarjali in drug drugemu podelili, katere dobre lastnosti, veščine in spretnosti opazimo in cenimo drug pri drugemu. Najpogosteje to slišimo na pogrebu. Ob zadnji taki priložnosti, na pogrebu petdesetletne sestrične, sem pomislila, kako lepo bi bilo, če bi imela priložnost slišati vse njene dobre lastnosti in prispevke skupnosti, ko je bila še živa. Kar predstavljam si jo, s kakšnim zagonom in navdihom bi se lotila uresničevanja njenih zamisli.
Pomembno je, da se zavedamo naših spretnosti, veščin in močnih področij in jih ne povezujemo z delom, aktivnostjo, ki jo opravljamo. Slednje namreč postane problem, ko npr. za otroka nogometa, baleta ni več in kar naenkrat 'izginejo' tudi njihovi talenti. Posledično ostanejo “brez močnih področij”, zato se zniža samopodoba, kar se še posebej odrazi v vedenju in stiskah tistih otrok, ki v šoli niso uspešni. Podobno se nam odraslim zgodi, ko se poistovetimo s službo in delom, ki ga opravljamo in motivi, ki nas pri tem vodijo. Smo več kot to, kar delamo. Smo več kot služba, ki jo opravljamo.
Stiske, občutek nemoči in neuspeha se v šoli odraža na raznolike načine. Otroci, ki se ne počutijo uspešni pogosteje žalijo, zmerjajo in podcenjujejo sovrstnike. Na podoben način se vedemo tudi odrasli. Pretirano izražanje samozavesti, kritiziranje je obrambni mehanizem in kompenzacija za nemoč, ne samozavest in ranljivost.
Zavedanje spretnosti, veščin in močnih področij posameznika prinaša boljše počutje in samopodobo. Ko smo pomirjeni sami s seboj, ko se počutimo uspešni, ne potrebujemo teptati, soditi drugih, nismo nevoščljivi in zavistni. V tem smo si vsi ljudje enaki, ne glede na starost.
Kdo ste, ko niste mama, oče, mož, žena, učiteljica, kuharica? Kaj so vaše supermoči? Katere so supermoči vašega najboljšega prijatelja, sodelavca?
Mateja Peršolja