Ko sem jaz OK, so tudi drugi OK, je svet OK. Ko sem jaz nezadovoljna, vidim okrog sebe kar je slabo, kar ni dobro, kar ne deluje, kar ni po moji meri. Če pa je slučajno boljše, pa malo skritiziram, poteptam in se počutim vsaj malo bolje ob tem.
Kdaj se počutim bolje v vlogi reševalke. Drugih seveda. Z lahkoto najdem, slišim, vidim, kar ni OK, da lahko ob tem malo pozabim nase. Ker je lažje pri drugih videt, kar ni dobro. In se mi ni treba ukvarjati s sabo.
Počutim se bolje v vlogi prisiljevalke, da urejam ali še bolje, poskrbim, da drugi uredijo svet okrog mene po moji meri. Z lahkoto vidim, kako perilo ni prav obešeno, posoda ni pospravljena, prah ni pobrisan, delo v službi ni opravljeno kot bi moralo biti in otroci drugih staršev niso vzgojeni, učenci v šoli niso vzgojeni. Kakšni starši! In popravljam, dajem navodila, svetujem.
Kaj pa v resnici sporočam? Nisem OK. Kaj drugi slišijo? Niste OK.
Počutim se bolje tudi z vlogi žrtve npr. groznega šefa, prometa in nestrpnih voznikov, groznih učencev, uničenih ur. In malo jamram, dobim malo usmiljenja in sem bolje. Ko pa dobim še malo jamranja z druge strani, skupaj skleneva, da svet je res grozen. In se grozno počutim.
Ko je svet grozen in so ljudje v njem grozni, me postane strah in se moram zaščititi. S pravicami, pravilniki, zakoni, papirji, maskami, se zapreti, nadzorovati. Da se mi ne zgodi kaj hudega, da bom lahko dokazala, da imam prav in nisem kriva in jaz nisem grozna. Jaz sem v redu. Druge poglejte.
Rešujem sebe, zgubim zaupanje. Ukvarjam se z zaščito sebe, zaščito mojih pravic, mojih bližnjih, morda ranljivih, šibkejših od mene. Ukvarjam se s papirji, dokazi, tožbami, pravilniki, nadzorom. In ironično, več nadzora kot ga uvajam, da obvladujem sebe in svet okrog sebe, manj ga imam. Izmuzljiv je.
Morda sem naivna, a mi je veliko lažje zaupati, dati in sprejeti besedo, sebe, druge. Zaupati in ne nadzirati. Kako enostavno. Brez papirja. Besedo, ki je več od papirja, dokaza, nadzora, inšpekcije.
Morda mi je lažje, ker delam z otroki in mladimi. Jim zaupam in jih učim zaupanja, iskrene delitve. Z zgledom. Ker bolj gledajo kot poslušajo. In res redko ali nikoli ne izkoristijo zaupanja. Niti, ko se sami učijo izven učilnice. Takrat začutijo zaupanje in sprejmejo odgovornost zase, ker nimajo koga goljufati. Učiteljica jih ne uči, sami se, učiteljica jih ne nadzoruje, sami se. Koga bi goljufali? Samo sebe. In se ne. In ko se, kar se zgodi redko (na 3 leta, pri stiku s 150 in več učenci/leto), iskreno podelim z njimi in jih prosim za pomoč, da skupaj poiščemo rešitev. Ker ne vem vsega, ker ne znam sama, jih vključim.
Lepo mi je, ko imam z vedno več odraslimi tudi take izkušnje. Morda imam srečo, morda se pa jaz tako vedem do njih in to dobim nazaj.
Fotografija: Borut Peršolja