Začutila sem, kot bi izstopila ven iz škatle v katero sem se zapirala in bila leta odmaknjena od življenja. Tako globoko še nisem začutila življenja. Najprej sem začutila v prsih prijeten, topel, izpolnjen občutek, ki me je prevzel in napolnil celo telo. Prižgal v meni glas, luč in ugasnil nemir.
Uvidela sem, kako sem živela ne izpolnjeno, prazno, vedno na preži gledala v svet skozi priprta vrata in se nisem upala stopiti ven, ga pogledati od blizu, se izraziti in prispevati. Dobila sem glas, ki je bil vedno tam. Dobila besedo, ki je bila vedno tam, a ni bila dovolj »dobra«, da bi jo spustila iz sebe.
Ni več nemira. V meni ni več razdeljenosti, razdvojenosti, razdalje, dveh mene. Je eno in polno. Sem cela.
In vidim ljudi kot eno, hoditi po isti poti, v isto smer. Vidim ljudi, ki so povezani, dobri, prispevajo. V ljudeh vidim zaklad. Tega sem ga najprej našla v sebi. Zaklad v obliki izjemnosti, polnosti in celote.
V vsakem od nas je moč, da najdemo ta zaklad. To lahko naredimo le drug ob drugemu. Ker včasih nam morajo drugi posoditi oči, da to vidimo. In, ko z nami podelijo, ne verjamemo. Ker je težko, ko se ne vidimo tako. Lahko pa opazujemo svojo izjemnost v tem, kako nas drugi vidijo.
Druge lahko vidimo, ko spustimo jaz in sebe. In jih slišimo in takrat tudi sebe zagledamo v novi luči, kot doprinos. In ne rabimo več grebsti, lastniniti, vpiti, da imamo in smo opaženi. Ker ni več praznine za jo polniti. Samo smo in v nas, okrog nas vse, kar takrat rabimo, in lepota, in izjemnost, in hvaležnost.
Hvala za tvoj prispevek. Hvala, da si.
Fotografija: Mateja Peršolja