Kdo sem, ko nisem učiteljica, predavateljica, mama, žena, hčerka, sestra, vodnica PZS, prostovoljka?
Skozi preobrazbo sem si zgradila identiteto, ki ne temelji na tem, kaj imam, na vlogah ter delih, ki jih opravljam. Zgradila sem jo na novo. Zgradila iz nič, iz izkušnje, ko nisem bila sposobna poskrbeti zase. Tedaj so lahko drugi poskrbeli zame, ker sicer ne bi pustila. Zato sem hvaležna družini, prijateljici, prijatelju in sodelavcu.
Novo identiteto sem zgradila na notranjih lastnostih oseb, na njihovem odnosu, naravnanosti. In na izjemnosti, ki jo vidim v vsakem od nas. Kot izjemni smo lahko doprinos drugim. Zaupam ljudem in svetu okrog sebe. Kot apriori zaupam mladim, ki jih poučujem. Redkokdaj je bilo to zaupanje izkoriščeno. Ko je bilo, sem to sporočila, kar nam je ponudilo novo priložnost za večjo povezanost in boljši odnos.
To sem izbrala namesto sodb, nezaupanja, etiketiranja in opazovanja ljudi, kot da je nekaj narobe z njimi in jim moram pomagati ali jih 'popraviti'. Ob tem sem zadihala, zaživela na novo, svet videla v drugi luči. Ni bil več grozen. Lahko vidim, slišim, čemu so ljudje predani, za kaj jim je mar.
Namesto, da vidim kolegico kot nekoga, ki kritizira, jamra in se pritožuje, lahko vidim, kako ji je mar za otroke, ki jih poučuje. Ko to sporočim, so odzivi izjemni. Kot bi zagledali sebe in svet okrog sebe v novi perspektivi. In pogovor se preusmeri v prihodnost, v iskanje rešitev in doprinosa.
Kdo sem?
Sem samoizraženost, ljubezen in doprinos.
Vedno imam možnost in izbiro, kako bom gledala svet in druge okrog sebe. To, kdo sem, so korenine za vse, kar ustvarjam. Biti nekdo, biti nečemu predana, narekuje vedenje, ki ga izbiram in prinaša kontekst, ki me opolnomoči ne glede na vloge in poklic, ki ga opravljam.
Vedno lahko postanem oseba, o kateri sanjam, če opazim in spoštujem svojo notranjo lepoto in spoštujem druge. Moje vedenje in moja beseda sta moja osebna izkaznica.
Hvala tistim, ki zmorete videti več kot sebe, tistim, ki prispevate drugim, ne da bi pričakovali nekaj v zameno, tistim, ki vztrajate v poklicih, ki jih družba potrebuje za delovanje: učitelji, vzgojitelji, negovalci, zdravstveni delavci, socialni delavci, čistilci, vzdrževalci, gasilci, prostovoljci. Čeprav za poslanstvo nismo dovolj plačani, vztrajamo in smo predani temu, kar delamo. Občutek, ko sem prispevek za nekoga, je najbolj izpolnjujoč in je največ, kar lahko sebi podarim. Tega občutka voda ne odplakne in požar ne požge. Ko občutek izpolnjenosti doživljam iz dneva v dan, tedna v teden, ni več praznine, ki bi jo morala polniti z materialnimi dobrinami. Najboljši avto, vila, izpeljan projekt ne morejo nadomestiti tega občutka.
Hvala za to, kdo si in hvala za to, kar prispevaš.