Hoja skupaj in veslanje v tandemu, dve različni zgodbi.

Hoja je del mojega vsakdana. Veslanje (v dvoje) pa je zame nov izziv in priložnost za nova spoznanja. 


Biti v čolnu pomeni opazovati tok reke, njeno dno, brzice in mrtvice. Potrebnega je ravno prav veslanja in prepuščanje toku, ki naju nese, da ne nasedeva na čeri. To je bolj enostavno napisati, kot udejaniti v praksi. Zaradi oddaljenosti, nizkega sedišča in loma svetlobe ne veva, kaj v resnici vidiva pred seboj. Bolj slutiva, kot predvidevava. Kot navidezna, popačena realnost.


Veslati v tandemu je še poseben izziv v katerem je potreben dialog. Veslanje mora biti usklajeno, ritmično, vključujoče tako na levi in desni  strani, kot spredaj in v zadnjem delu kanuja. Sploh, ko gre za prehode čez brzice in jezove ali ob iskanju glisiranja v tem izjemno nizkem vodostaju reke, kot je danes. 


Če pozorno opazujeva tok lahko že od daleč opaziva prehod. Na nekaterih odsekih reke pa ta ni viden. Odsev okolice na vodni gladini zavaja in deluje kot privid. Zato ne moreva videti z očmi. Treba se je prilagoditi in ubrati novo taktiko. Počasi, zares počasi se bližava, pozorno opazujeva reko in tik pred zdajci izbereva prehod med skalami in odločno zaveslava. Šele ob vhodu v brzico vidiva, da sva se zmotila, da sva napačno presodila dogajanje. Šele pogled nazaj na jez nama razkrije, kje bi bil boljši prehod. Ko nasedeva na plitvini, stopiva iz čolna in se rešiva iz težave. 


Brzici se prepustiva, da naju nese, kot ji veleva oblika struge. A veselje ob nedelu (beri: ne veslanju) je kratkotrajno, saj se lahko hitro prelevi v  naslednji poraz. Poraz, ko postaneva ujetnika naslednje plitvine. 


Sedenje v kanuju ni le veslanje, je opazovanje, komunikacija in akcija. Kdor sedi spredaj bolje vidi skale pred seboj in dno reke. Krmar zadaj lažje usmerja čoln. Če ni komunikacije ne gre. Če zavpijem: »Pazi, skala!«, mi sopotnik v čolnu očita, da si s to informacijo ne more pomagati. Želi vedeti, ali je skala levo ali desno. Če namesto besed zagrabim veslo in z zaveslajem sama usmerim kanu, je rezultat še boljši. Domišljam si, da sem ugotovila bistvo veslanja v dvojcu.  A že sledi nov izziv.


Pregovarjanje med nama, kdo ima prav, kje bi morali iti, nima učinka. Tok naju že odnese naprej. Besedni dvoboji (»zdaj bom jaz veslal« (z izraženo močjo), »prav, pa sam veslaj« (kujanje) ne delujejo. Ugotoviva, da en sam ne more vodit čolna. Zato pomislim na kajak ali enojec. A se pojavi nova dilema: bi sama veslala po svoji poti ali sledila njemu? Ko zberem prvo, nisem zadovoljna, ko zberem drugo, nisem zadovoljna. Sklenem (lažje in hitreje je pisati in brati, kot doživeti) v dvoje je še vedno lepše! Tudi če ni enostavno, čeprav so potrebni kompromisi in odrekanje, je lepo. Je bolje kot veslati sam. Imam s kom deliti, podeliti in bolje veslam. Se učim. Na delih poti uživam, ko me pluje partner in obratno. V (pre)nizki vodi si lahko pomagava in skupaj neseva čoln, lahko se pustim peljati v čolnu (čeprav mi je na začetku težko, se naučim uživati) ali pa jaz njega peljem (pri tem moram dlje vztrajati). Dva bolje vidita kot eden. V kompromisu bolje najdeva pot naprej, da prideva do zastavljenega cilja in v varen pristan, ko sva utrujena.


V dvoje je lepše, ker se imam s kom se veseliti in praznovati. Tudi, če so to le majne zmage. V dvoje je lepše, ker imam s kom podeliti tudi takrat, ko so porazi.  Brez porazov ni zmag. Vse je samo življenje.

Fotografija: Borut Peršolja
Partnerstvo