Proces priprave plakata in govornega nastopa.
V 4. razredu smo se pri predmetu slovenščina pripravljali na ocenjevanje govornega nastopa - opis poklica. Najprej smo se z učenci dogovorili, kateri poklic bo vsak posameznik predstavil. To je bil pri 21 učencih kar izziv, da se poklici niso ponavljali. Z veliko mero potrpežljivosti smo uspeli vsakemu učencu poiskati poklic, ki ga je zanimal.
Učenci so dobili preglednico, kamor so vpisali ključne besede in bistvene podatke o poklicu. Poiskali so jih doma, na spletu. Za vsako nalogo smo se dogovorili, do kdaj jo morajo opraviti. Vse, kar so učenci prinašali v šolo, sem jim sproti pregledala.
Iz ključnih besed in bistvenih podatkov so po poti priprave na govorni nastop sledili koraki, kjer so si sami pregledovali in pisali besedilo s pomočjo miselnega vzorca. Na koncu, preden so se lotili pisanja plakata, sem jih besedilo pregledala še sama.
Delo v šoli je trajalo približno dva tedna.
1. Skupaj z učenci smo izbrali poklic, ki so ga opisali.
2. Učenci so poiskali ključne besede in bistvene podatke.
3. Izdelali so miselni vzorec na papir.
4. Priprava na govorni nastop po korakih.
5. Podatke iz miselnega vzorca so spremenili v besedilo, ki je bilo učencem v pomoč pri izvedbi govornega nastopa.
Končni izdelek učenca, ki je imel pri prvem osnutku plakata težave. Tukaj vidimo njegov napredek v natančnosti, obliki pisave in jedrnatost pri bistvenih podatkih.
Končni izdelek učno zelo uspešne učenke, ki ima preveč podatkov na plakatu.
Refleksija po končanem delu
Odgovori učencev:
1. Kaj ti je bilo všeč?
- »To, da smo si lahko med seboj pomagali, da smo delali v dvojicah in če kaj nisem vedela, mi je lahko učiteljica pomagala. »
- » To, da smo se lahko s sošolci pogovarjali o plakatu in to, da sem lahko vprašala učiteljico, če kaj nisem vedela.«
2. Zakaj ti je bila priprava na govorni nastop v šoli bolj všeč?
- »Zato, ker smo lahko delali sami, brez pomoči staršev in sem imela mir. »
Povratna informacija in doživljanje mame
Ko mi je sin povedal, da se pripravlja na govorni nastop, sem ga avtomatsko (kot večina staršev) vprašala, kaj potrebuje, ali skupaj poiščeva informacije ipd... Zelo samozavestno je odgovoril, da bo tokrat vsa zadeva izpeljana v šoli. Še pri iskanju slik na internetu je namesto mene, poprosil sestro, da mu je pomagala pri delu z računalnikom. Sinov odgovor je bil, da starši ne smemo pomagati. Najprej sem bila začudena, nato potolažena, ko sem na govorilni uri izvedela, da zares delajo sami. Učenci si sami iščejo literaturo v knjižnici, doma, na spletu, si izdelujejo osnutke in delajo zapiske besedil. Vse v šoli.
Ko mi nekaj dni kasneje sin pripoveduje o njegovi predstavitvi in mi pokaže plakat, skorajda nisem mogla verjeti, da je delal sam. Čudovit plakat, z izjemno lepo pisavo in smiselno razporeditvijo vsebine.
Nič ne odtehta sinovega ponosa na kakovost njegovega izdelka in posledično pridobljeni odlični oceni. Sam, čisto sam, brez maminega "nadzora", je zmogel narediti odličen izdelek. Običajno je želel, da slišim njegov govorni nastop, mu ga pomagam izboljšati. Bila sem zelo ponosna in dobila potrditev, da zmore sam veliko več, kot si misli. Po navadi je potreboval mojo potrditev, da zna, da zmore, sedaj pa že nekaj časa opažam, da je tega vse manj, ko je učiteljica ubrala drugačen pristop pri učenju, ki opolnomoči otroke. Tudi pri ostalih predmetih sin ve, kaj mora znati, je zelo samozavesten, pove, da v šoli veliko vadijo in da ga zato ni strah preverjanj, niti ocenjevanj znanja.
Hvaležna in zelo zadovoljna sem s takim načinom pouka ter iskrena hvala za vso podporo in trud, ki ga kot učiteljica vlaga v pripravo okolja, kjer se sin počuti samozavestnega in varnega.
Refleksija učiteljice
Presenetilo me je, koliko časa je učencem vzela priprava plakata. Šele ob opazovanju njihovega dela sem se zavedela, koliko dela imajo učenci ob takem delu doma.
Zelo me je razveselilo, ko sem opazila ponos učencev na njihove izdelke. Presenetilo me je, kako so bili med seboj sodelovalni, podporni pri podajanju povratnih informacij, nasvetov in spodbud. Mislim, da jih je to, da so lahko delali s sošolci še bolj motiviralo, saj so vsi imeli enake možnosti za uspeh in se pri tem spodbujali. Če karkoli niso vedeli, so se vedno lahko obrnili name.
Moje izkušnja o pripravi in izvedbi govornega nastopa izključno v šoli, je zelo pozitivna. Tudi sama sem bila zelo zadovoljna in ponosna na vse svoje učence, ko sem opazovala njihovo navdušenje. Zdelo se mi je, da so vsi učenci na novo odkrili, kaj zmorejo sami, ko staršev ni bilo zraven. Nastali so veliko boljši izdelki, kot v preteklosti, ko so jih delali doma in posledično so bile tudi višje ocene.
Tega načina dela se bom še lotila, saj ko vidim zadovoljstvo pri učencih, je to neprecenljivo. Trud in delo, ki sem ga vložila kot mentor, svetovalec in učitelj, je več kot poplačano.
Daniela
Stanojević, prof. razrednega pouka