Dragi starši, imate kdaj občutek, da:
- z vzgojitelji-cami ali učitelji-cami stojite na nasprotnih bregovih,
- niste slišani ali razumljeni,
- vaše delo in vlaganje v otroka ni cenjeno?
Veste, vsi imamo isti cilj: otroka želimo opremiti z veščinami, ki mu bodo pomagale, da bo v življenju čim bolj samostojen in uspešen. Edina težava je v tem, da včasih vsi pozabimo, da gledamo na otroka iz vloge, iz katere izhajamo.
Se še spomnite slikanice Ele Peroci o Muci Copatarici. Vse hiše so bile bele, vsa polkna na oknih zelena in vsi otroci so imeli vsak svoje copatke. Tako imamo danes vsi starši vsak svoja pričakovanja ... Želimo si vse najboljše in najlepše za svojega junaka ali junakinjo. In s to željo po »najboljšem« jih vsako jutro v mislih ovijemo v svoj milni mehurček in jih pošljemo v svet (beri vrtec ali šolo).
Ko si ob popoldanskem snidenju ponovno pademo v objem, smo srečni, če slišimo radoživo pripovedovanje našega potomca o uspehu in zadovoljstvu, ki ga je doživel ta dan. Če pa je otrok žalosten, utrujen, razočaran, prestrašen ... se njegovi občutki s svetlobno hitrostjo naselijo tudi v nas same. Ti občutki se krepijo in hranijo z negativnimi mislimi, ki ustvarijo jezo in nezaupanje do oseb, ki v dopoldanskem času skrbijo za našega sončka.
Da nam bo v bodoče lažje, vam ponujam nekaj čarobnih strategij ali misli, ki vam bodo pomagale, da boste vašega otroka lažje podprli z razlago in razumevanjem dogajanja okoli njega.
1. Za začetek morate vedeti, da ste vi prva oseba, na katero imate vpliv in ste oseba, katere misli lahko spreminjate. Naj bo vaša nova misel ta: »Tako pomemben kot je meni moj otrok, je drugi mami ali očetu njun otrok, vzgojiteljem/icam, učiteljem/icam pa kar cela skupina.«
Veste, naša, sedaj govorim kot učiteljica, naloga je ohraniti vse otroke edinstvene in čudovite ter jih hkrati naučiti sprejemati drug drugega ne glede na mehurčke, v katere pridejo oviti.
2. Kako lahko otrokom pri tem kot ljubeči starši pomagate? Tako, da jim postavljate prava vprašanja. Ko pride iz vrtca ali šole domov in reče: »Nihče me ne mara. Vsi se samo tepejo. Vedno sem zadnji. Nikoli me vzgojiteljica/učiteljica ne pokliče.«, ga vprašajte:
Kdo točno te ne mara? Kaj dela nekdo, da ti misliš, da te ne mara? Kdo točno se tepe? Se res vsi? (Naštejeta otroke v skupini in ugotovila bosta, da se v resnici tepeta dva.) Naši možgani, otroški pa še veliko bolj, imajo namreč sposobnost posploševanja in popačenja. Naloga nas, odraslih, je, da otroku razjasnimo (izostrimo) sliko in skušamo pojasniti vedenje, ki ga je doživel.
3. Pomagajmo mu izbrati strategije, ki jih bo uporabil naslednjič ob podobni situaciji. Pri tem upoštevajte otrokov značaj in vedno preverite, če mu predlagana strategija ustreza. Mene je moj sin vprašal: »Mami, zakaj sem jaz tako neumen, da se ne znam tepsti?« Verjetno vam je jasno, da bi ga nasvet »Postavi se zase in udari nazaj.« spravil še v večjo frustracijo in nezaupanje vase.
4. Vsakodnevno usmerjajte otroka na pozitivne stvari, ki se mu zgodijo: Kdo je bil prijazen? Kaj je delal? Kaj je bilo v vrtcu/šoli zanimivega? Na kaj si ti danes ponosen/a pri sebi? Kaj ti je odlično uspelo? Kdo te je nasmejal? Komu si ti pomagal/a ali polepšal/a dan? Katere tri rumene stvari si si zapomnil/a? Katero pesmico ste zapeli? S čim si se igral/a na igrišču? S kom si hodil v koloni? Otrok, ki se bo naučil usmerjati pozornost v pozitivno energijo, bo veliko raje odhajal od doma. Postajal bo bolj samozavesten, ker bo pozoren na tisto, kar mu gre dobro in posledično bo pogosteje doživljal občutke navdušenja in igrivosti.
5. In vi? S preokvirjanjem negativnih misli in z usmerjanjem otroka k pozitivni naravnanosti, boste postali veliko bolj umirjeni tudi sami. S tem, ko boste znali pomagati otroku, boste krepili občutke notranjega zadovoljstva in moči, potreba po prevzemanju njegovih čustev pa bo izzvenela. Občutili boste lahkotnost starševstva in vzgoje.