Uvod z dogodkom iz razreda
Z učenci, stari so šest let, sedimo v krogu. Pogovarjamo se o odnosih. Mija potoži, da ji ni všeč, ker se Valerija do nje nesramno obnaša.
Vprašam jo: »Bi podelila z njo, kako se ti počutiš ob njenem vedenju? Kaj ji želiš sporočiti?«
Mija: »Želim ji sporočiti, da mi ni všeč, ker vpije name in mi vzema barvice brez vprašanja. Jezna sem nanjo.«
Valerija: »Če pa mi ti ne dovoliš, da sedim pri Taji.«
Jaz: »Če prav razumem, vpiješ nanjo in si lastiš njene barvice, ker ji želiš nekaj sporočiti, Valerija? Kaj želiš sporočiti?«
Valerija: »Da bi se tudi jaz rada igrala z Mijo in Tajo. Ko skupaj rišeta, se res zabavata.«
Jaz: »Ali misliš, da Mija razume tvoje sporočilo, ko kričiš nanjo?«
Valerija: »Mislim, da ne.«
Jaz: »Tudi jaz tako mislim. Pravi celo, da je jezna. Kaj bi lahko izbrala namesto kričanja in jemanja barvic?«
Valerija: »Lahko bi ji povedala, da se želim igrati z njo in Tajo.«
Jaz: »Mija, slišiš, kaj sporoča Valerija? Želi se igrati oz. risati s teboj in Tajo. Ker ne ve, kako naj pristopi, si izbira vedenje, da bi bila opažena. Sedaj, ko veš, kaj si želi, ali misliš, da bi se vama lahko pridružila?«
Mija: »Ne, ker moja mamica pravi, da se ne smem družiti z njo in naj grem stran, ko se mi približa, ker je nesramna do mene.«
Pomoč odraslim v takšni situaciji
Vam je znano? »Če se grdo obnaša do tebe, ne bodi več njena prijateljica.«
Ali pa: »Postavi se zase. Če te je udaril, udari nazaj!«
Z dnem, ko smo postali starši, smo dobili občutek, da je naša naloga, da mislimo za dva, da rešujemo za dva, da vemo, kaj naš otrok potrebuje in hoče postati. Predvsem pa smo dobili neko zmotno prepričanje, da naš otrok ne sme občutiti žalosti, jeze, razočaranja in da smo mi tisti, ki mu bomo omogočili srečno in brezskrbno otroštvo.
Ko tako naš nadobudnež po celodnevnem obisku vrtca ali šole potoži, da se je prijateljček do njega nesramno vedel, mu z najboljšimi nameni, da ga bomo obvarovali pred slabimi izkušnjami, svetujemo naslednje: »Če se grdo obnaša do tebe, ne bodi več njena prijateljica.« Ali pa: »Postavi se zase. Če te je udaril, udari nazaj!«
Otrok, ki nam popolnoma zaupa, se naslednji dan s to mislijo vrne med svoje vrstnike. Želi ali ne, njegova pozornost je usmerjena na tistega, ki je dan poprej izbiral nepovezovalna vedenja. Je napet in samo čaka, kdaj bo priložnost, da se zasidrane misli spremenijo v dejanja. Žal pa, ko se postavi zase s pestmi ali z izločanjem drugega, hitro doživi novo razočaranje, saj je v najboljšem primeru njegovo vedenje ustavljeno s strani vzgojiteljice ali učiteljice, v malo slabšem tudi s strani vrstnikov, ki si njegove družbe ne želijo več, v najslabšem pa mu lastno vedenje povzroči občutek nezadovoljstva. Občuti namreč močan notranji konflikt, ker želi upoštevati nasvete staršev in ker si želi hkrati sprejemati ter biti sprejet v svoji sredini (gre za izključujoči vedenji).
Kako lahko ravnamo drugače?
1. Najprej pri sebi preverite, kako izkušnjo, ki vam jo pripoveduje otrok, doživljate sami. Če ste čustveno vznemirjeni, pomeni, da gre za vas, za vašo preteklost, vaše otroštvo in vašo nepredelano bolečo izkušnjo. Ne pozabite, da vaš otrok ni vi, zato ima pravico do svoje zgodbe, ki naj bo drugačna od vaše.
2. Če ste z informacijo pomirjeni, razložite otroku, da se za vsakim neprimernim vedenjem skriva neko sporočilo (klic na pomoč). Na tak način mu boste pomagali, da bo na dogodek lahko pogledal z distance in se ne bo čutil več čustveno vpletenega. Pogosto otroci verjamejo, da jih drugi ne mara, ne sprejema, ker je z njimi nekaj narobe.
3. Ko se bo pomiril, ga povabite, da po spominu pobrska, če ima izkušnjo, ko se z omenjenim sošolcem/sošolko igra (ali nekaj dela) in ob tem dobro počuti. Če je odgovor pritrdilen, poizvedujte, kaj takrat počneta, katera vedenja izbirata. Nato pa ga spodbudite, da sam predlaga rešitev, ki bi njemu najbolje ustrezala. Na ta način boste otroka podprli, mu dali možnost odgovornega vedenja in razvijanja lastne integritete.
Če je odgovor negativen, da pozitivne izkušnje nima, ga povabite, da si zamisli, kaj bi s tem sošolcem/sošolko zanimivega počel, če bi imel čarobno paličico. Tudi na tak način, s pomočjo domišljije, si otrok ustvari novo čustveno stanje, ki mu omogoča nov način razmišljanja. Ko delujemo iz miru, so naše ideje veliko bolj inovativne.
4. In če ste do sedaj ravnali drugače, bi bilo morda dobro, da bi o novih odločitvah pri reševanju sporov med otroki seznanili vzgojiteljico oz. učiteljico, da bo vašega nadobudneža lahko podprla pri izbiri novega vedenja.