Profesorica biologije se je odločila, da z dijaki 2. letnika ne bo začela nove snovi dokler ne bo ugotovila, da imajo dijaki potrebno predznanje. Kajti, če bo začela s snovjo, ki jo že poznajo, se bodo dolgočasili in klepetali ali spali. Če bo začela predaleč od njihovega predznanja, pa ne bodo imeli “na kaj pripeti”, zato ne bo učinka. Saj poznamo območja bližnjega razvoja (Lev Vygotsky ), kajne?
Želela je, da se sami naučijo ugotoviti, kaj zares že znajo in kje še potrebujejo pomoč.
Z dijaki so se dogovorili, da bodo najprej ponovili znanje, ki ga nujno potrebujejo za uspešno učenje v 2. letniku – minimalne standarde znanja 1. letnika.
Cilj je zelo jasen: Preden nadaljujemo z novo snovjo, želimo, da vsi dijaki obvladajo minimalne standarde znanja.
Najprej: Kaj že vem?
Dijaki so k pouku prinesli vse materiale, ki so jih uporabljali v preteklem letu: zvezke, dodatne liste za utrjevanje, vprašanja in preverjanja, tabele, teste, delovni zvezek za laboratorijske vaje ter delovni zvezek z nalogami.
Toda profesorica ni začela s ponovno razlago snovi. Najprej so z možgansko nevihto aktivirali predznanje in poskušali priklicati, kaj vse so v preteklem letu že obravnavali. Šele nato so dobili konkretno zapisane minimalne standarde znanja iz učnega načrta.
Pri prvem standardu so skupaj pogledali: Kaj ta standard pravzaprav pomeni? Kaj moram znati, da lahko rečem, da ga dosegam? Kako je to videti in slišati.
S tem standard ni ostal zgolj stavek na papirju, ampak je za dijake dobil konkretnejši pomen. Dali so tudi zgled, kaj pomeni dosegati in ne dosegati standard znanja. Kako? Oglejte si v tečaju Vodenje samopresoje v razredu.
Namesto ponovne razlage, dijaki sami gradijo znanje
Nato se je začelo glavno delo. Dijaki so v skupinah na velike A3-liste izdelovali pojmovne mreže, s katerimi so povezovali ključne pojme in znanje iz preteklega leta. Uporabljali so svoje zapiske in druga gradiva ter razmišljali, kako bodo informacije prikazali tako, da jim bodo pomagale razumeti in si zapomniti snov.
Nekje je bila najbolj smiselna skica. Drugje tabela. Pri primerjavah razpredelnica. Drugje nekaj ključnih alinej, formul ali povezav med pojmi.
V pojmovnih mrežah so tako povezali zgradbo in delovanje celice, organele, biomolekule, encime, ATP, celično dihanje in druge vsebine, ki jih bodo potrebovali pri nadaljnjem učenju. Prav tukaj se je spremenila tudi vloga profesorice. Ni stala pred razredom in ponovno razlagala celotne snovi. Hodila je med skupinami, opazovala njihovo razmišljanje in jim po potrebi pomagala.
Kot pravi sama:
»Kjer niso potrebovali pomoči, sem jih pustila delati. Če so rekli, da jo potrebujejo, sem pomagala. Pa tudi malo sem 'kradla', če sem pri eni skupini opazila dobro idejo, sem jo predlagala drugi in jih vprašala, ali bi jim lahko koristila.«
Tako dobre ideje niso ostale samo znotraj ene skupine, ampak so se širile po razredu.
Dve uri zelo aktivnega učenja
Dijaki so tako delali dve šolski uri. Brskali so po gradivih, iskali informacije, povezovali znanje, se pogovarjali, drug drugemu pojasnjevali, primerjali svoje rešitve in si pomagali.
Profesorica njihovo delo opiše zelo preprosto: »Trenutno so ODLIČNO delali. Res so si pomagali med seboj, brskali po gradivih in drug drugemu pojasnjevali. Kako lepo jih je opazovati.«
Končne izdelke so fotografirali. Nekateri so fotografirali tudi pojmovne mreže drugih skupin, če so v njih našli prikaz ali povezavo, ki jim lahko pomaga pri učenju. Profesorica jim je v Teams naložila še minimalne standarde in predlog ključnih terminov. Toda bistven del gradiva so ustvarili dijaki sami.
Preverjanje ni konec. Je informacija, kaj potrebujem naprej.
Naslednji korak bo dokaz o znanju. Rezultat preverjanja ne bo namenjen samo ugotavljanju, koliko dijaki znajo, temveč ga bodo uporabili za načrtovanje njihovih naslednjih korakov oz. nadgradnje znanja.
Dijaki, ki bodo ugotovili, da minimalne standarde že obvladajo, bodo lahko nadaljevali z zahtevnejšimi nalogami. Tisti, ki bodo pri posameznih vsebinah še potrebovali pomoč, jih bodo ponovno utrjevali. Če bo mogoče, jim bodo pri tem pomagali tudi sošolci, ki določeno vsebino že dobro obvladajo.
Tako v razredu ne velja: »Vsi smo porabili štiri ure za ponavljanje, zdaj pa moramo naprej.« Ampak: »Poglejmo, kje sem in kaj še potrebujem, da bom pripravljen na naslednji korak.«
Zakaj je takšno “ponavljanje” drugačno?
Profesorica bo učinek lahko natančneje ocenila po dokazu o znanju. Toda že med samim procesom se je pokazalo nekaj pomembnega. Dijaki niso bili samo poslušalci ponovne razlage. Bili so aktivni ustvarjalci svoje ponovitve. Morali so pobrskati po svojem znanju in gradivih, izbirati bistvene informacije, jih organizirati, povezovati in razlagati drug drugemu. Ob tem so se že učili strategij učenja, opazovali kakovost zapiskov in opazili učinke na njihovo znanje.
Namesto da učitelj prevzame odgovornost za ponavljanje in poskuša še enkrat »razložiti« vso lansko snov, lahko ustvari pogoje, v katerih dijaki sami preverjajo svoje znanje in prevzemajo vedno več odgovornosti za svoje učenje. Profesor pa jih pri tem opazuje, usmerja in pomaga tam, kjer pomoč zares potrebujejo.
Primer in izkušnjo je prispevala Sonja Najman Vedenik, profesorica kemije in biologije na gimnaziji
—--------------
V tem primeru lahko prepoznamo več elementov Poučevanja 360+:
jasen cilj: vsi dijaki obvladajo minimalne standarde, potrebne za nadaljnje učenje;
aktiviranje predznanja: možganska nevihta pred začetkom dela;
jasnost pričakovanj: dijaki dobijo konkretne minimalne standarde in razmišljajo, kaj pomeni posamezni standard obvladati;
aktivno učenje: dijaki sami iščejo, izbirajo, povezujejo in organizirajo informacije;
učenje drug od drugega: pojasnjujejo si snov in uporabljajo dobre ideje drugih skupin;
učitelj kot usmerjevalec: pomoč pride takrat in tam, kjer jo dijaki potrebujejo;
dokazi o znanju: pokažejo, kdo kaj že dosega cilj in na kateri ravni (taksonomije, standardi);
diferenciacija naslednjega koraka: nekateri nadaljujejo z zahtevnejšimi nalogami, drugi dobijo dodatno podporo.
In morda najpomembnejše:
Preverjanje znanja tukaj ni zaključek učenja. Je informacija, ki dijaku in profesorici pomaga odločiti, kaj potrebuje naprej.
Uredila in zapisala: Mateja Peršolja s pomočjo UI