Zapis iz dnevnika 27. 10. 2045
Vstopim v šolo — a še preden učitelj odpre vrata, učenci že raziskujejo, sprašujejo, ustvarjajo. Učijo se iz radovednosti, drug z drugim in za druge. Učitelja skoraj ne potrebujejo več, razen sem ter tja — za usmeritev, pogovor, drugačen pogled.
V očeh teh otrok je iskrica. Tista ista, s katero so nekoč prestopili prag šole prvi šolski dan. V šoli, ki nima več učilnic in razredov, je čutiti navdušenje — kaj bomo danes ustvarili skupaj? Otroci različnih starosti se učijo drug od drugega.
Med njimi so tudi starejši občani. Berejo jim, pripovedujejo zgodbe, kuhajo, učijo ročnih spretnosti, skupaj urejajo okolico šole.
Ko jih poslušam, se zdi, kot da se modrost in mladost učita govoriti isti jezik.
Podjetniki ustvarjajo projekte skupaj z mladimi. Razmišljajo, kje in kako lahko izboljšajo življenje v svojem kraju. Šola je postala prostor, kjer se mladost sreča z izkušnjami in kjer ima vsaka generacija svoj glas.
Z leti so moji obiski šol vse redkejši — ne zato, ker nas ne bi želeli, ampak ker nas ne potrebujejo več. Šole so postale žive skupnosti, ki dihajo same od sebe. Učenci znajo postavljati cilje, načrtovati pot, se presojati in prispevati drug drugemu.
Razumejo, da se največ naučijo, ko razlagajo drugemu, in čutijo veselje, ko znanje oživi v projektih, ki spreminjajo skupnost.
V teh šolah je čutiti toplino, mir, povezanost. Učitelji vodijo z zgledom. Starši so njihovi partnerji, most med šolo in domom.
Ko pride stiska, se povežejo — s strokovnjaki, s sokrajani, med seboj.
Mladina v skupnosti odkriva priložnosti za svoje poti. Sodeluje s podjetji, kmetovalci, zavodi, prostovoljci. Šola je postala srce kraja — prostor, kjer se preteklost sreča s prihodnostjo in kjer mladi skupaj z odraslimi ustvarjajo svet, v katerem želijo živeti.
Kot so v razredih zrasli opolnomočeni posamezniki, ki se znajdejo v življenju ne glede na okoliščine, so tudi šole postale samoregulativne skupnosti, ki se nenehno nadgrajujejo in izboljšujejo.
⸻
🌱 Učenci
Učenci si znajo postavljati cilje, načrtovati pot do njih, se presojati in prispevati drug drugemu.
Vedo, da se največ naučijo, ko razlagajo drugemu.
Občutijo zadovoljstvo in izpolnjenost, ko se njihovo znanje, ideje in delo uresničijo v projektih, ki izboljšujejo življenje skupnosti.
⸻
✨ Učitelji in starši
Te skupnosti vodijo učitelji.
V njih čutiš toplino, sprejemanje, pomirjenost, povezanost in navdih.
Pogosto se skupinam pridružijo tudi starši, ki so vez med šolo in domom — sodelujejo pri vzgoji otrok, si pomagajo, se učijo drug od drugega. Ko pride do stiske, je podpora strokovnjakov v šoli in zunaj nje naraven del sistema, ne dodatek.
Učitelji navdušeno pripovedujejo o povezanosti učencev, o njihovem znanju in projektih, ki jih otroci izvajajo skupaj s krajani.
Starši poročajo o predanosti, ustvarjalnosti in idejah svojih otrok, o njihovi notranji motivaciji za učenje in življenje.
⸻
🌾 Skupnost
Šole so tesno povezane z lokalnim okoljem. Starejši krajani berejo z otroki, pripovedujejo zgodbe iz mladosti, prenašajo tradicijo in modrost. Učijo jih kuhati, skrbeti za naravo, obdelovati zemljo, razumeti živali in življenje. Učenje ne poteka samo v šoli. Je del naravnega procesa življenja in povezovanja ljudi v skupnosti.
Mladina v širši skupnosti odkriva priložnosti za svoje poti — sodeluje s podjetji, kmetovalci, zavodi, združenji. Kot prostovoljci soustvarjajo rešitve, ki izboljšujejo življenje v kraju.
Šola je postala srčika skupnosti — prostor, kjer se preteklost sreča s prihodnostjo.
⸻
💻 Učenje v novem času
Učenje poteka vsepovsod. Mladi se učijo še preden v šolo stopi učitelj. Tehnologija jim omogoča, da spremljajo svoj napredek in se učijo kjerkoli, a človeški stik ostaja tisto, kar daje učenju dušo. Šola je prostor, kjer se znanje, pridobljeno na spletu uresničuje, izraža, materializira. Vrstniki, učitelji in skupnost poskrbijo, da mladi razvijajo humano inteligenco, ne le umetne.
⸻
🌟 Rast in samospoznanje
V šoli mladi odkrivajo svoje močna in šibka področja. Prva krepijo, druga odpravljajo. Obkroženi so z ljudmi, ob katerih prepoznavajo svoje potenciale in postajajo večji, kot so si kdaj mislili, da so lahko. Učijo se, kdo so in kaj želijo prispevati svetu.
S starejšimi skupaj soustvarjajo prihodnost, v kateri si želijo živeti.
Otroci od malega gradijo veščine in značaj, usmerjeni so v področja, ki jih veselijo. Starši so pomirjeni, ker vidijo zadovoljne in srečne otroke, kar vpliva na kakovost življenja. Mladi v šolah pridobivajo vrline, znanje in veščine, ki jih bodo potrebovali za življenje.
⸻
🌞 Vodenje
Učitelji vodijo z zgledom. Ker se v šoli srečuje širša skupnost, so učitelji prepoznani kot voditelji — spoštovani, zaupanja vredni, iskreni. Njihovo delo presega meje učilnice.
Ravnatelj v teh šolah ni več upravljalec. Je varuh kulture skupnosti, skrbnik odnosov in razvojnega duha.
Ne usmerja, ampak povezuje.
Ne nadzoruje, ampak odpira prostor za zaupanje in rast.
Je človek, ki vidi celoto — učitelje, učence, starše in kraj kot eno živo tkivo.
Ravnatelji teh šol so voditelji nove dobe — mirni, modri, odprti.
Vedo, da prihodnost ne raste iz ukazov, ampak iz odnosov, pogovorov in poguma, da vidimo človeka v človeku.
Mateja Peršolja