Zadnjič me je v e-poštnem nabiralniku pričakala pošta zaskrbljenega očka mojega prvošolčka. Takole pravi:
»Imam vprašanje glede današnjih valentinovih pisem. Svit je bil zelo žalosten, ker naj ne bi dobil nobenega. Je to res, da mu ni nihče pisal, ker pravi, da samo on in Katja nista dobila pisma.
V kolikor je to res, me potem samo zanima, kako se ujame v razredu, saj vedno pravi, da je vse okej. In da ima veliko prijateljev. Zato mi je tudi čudno, da mu ne bi nihče pisal.
Upam, da vprašanje je na mestu, samo želim, da se ima Svit dobro v razredu.«
Kadar dobim takšno sporočilo, vem, da moram delovati na dveh nivojih: v odnosu do otroka in v odnosu do starša. Zakaj? Brez opolnomočenja starša bo moja intervencija v šoli v odnosu do otroka veliko manj učinkovita.
Iz omenjenega zapisa lahko razberem, da oče izhaja iz potrebe po ljubezni in pripadnosti. Želi zaščititi svojega sina in mu omogočiti srečno otroštvo. (Kaj si ne želimo tega vsi starši za svoje otroke?) Hkrati iz zapisanega predpostavljam, da oče ne zna ali pa ne zmore brez intenzivnih čustev, ki se jih je »nalezel« od sina, pogledati na situacijo. Ta hip ne ve točno, kaj naj si misli o socialni sliki njegovega prvošolčka, zato preverja. Moja odgovornost je, da mu pomagam osvetliti dogodek in mu pokažem, kako naj se umakne iz vloge reševalca ter da sinu priložnost za osebno rast in samoregulacijo.
Očetu sem napisala sledeč odgovor:
Spoštovani,
Potrjujem dejstvo, da Svit danes ni dobil pisemca. Verjamem tudi, da je bil zaradi tega zelo žalosten. Majhen je še in prav lahko si napačno razlaga dogodke okoli sebe. Tudi njegovi (tako kot naši) možgančki so vajeni delati posplošitve. Zato pa potrebuje nas, odrasle, da mu pri tem pomagamo. Kot ste napisali že sami, sam večkrat pove, da IMA v šoli VELIKO prijateljev in RES je vedno nasmejan in zadovoljen. Zato število dobljenih pisem nima nobene zveze s številom prijateljev. Vi in jaz to veva, on pa še ne, ker še nima dovolj izkušenj. Vse, kar potrebuje je, da mu prikličete nazaj v spomin dokaze, ki govorijo o tem, kako dobro se počuti v skupini.
Kadar je žalosten, ga vprašajte, kaj razmišlja, o čem razmišlja. Tako boste najprej dobili informacijo zase, zakaj se počuti tako kot se. In če odgovori npr., da misli, da nima prijateljev, ker ni dobil nobenega pisma (si mislim, da je bil zato žalosten), ga spomnite z vprašanji, s kom vse se igra med odmori, pri kom sedi na kosilu, kdo je oseba, s katero najraje riše, se igra na igrišču, kaj se z njo (njimi) igra. Na tak način mu boste pomagali, da bo pregnal misel, ki ji hipno verjame. Dobil bo novo izkušnjo, da nam naša pričakovanja pogosto ustvarjajo neprijetne občutke. (Če danes ne bi delili pisem, ne bi bil žalosten.)
Pomembno je tudi, da ga podprete z razumevanjem njegovih občutkov. Najbolj učinkovito je, da tudi vi poveste kakšen svoj primer. NPR: Razumem te, da si zaradi tega žalosten. Majhen si še in potrebuješ čas, da se navadiš, da boli, če vsi nekaj dobijo, le ti ne. Nikakor pa to ne pomeni, da nimaš prijateljev. Tudi midva z mamico, s prijateljem .... mu poveste svojo izkušnjo. Lahko ga spodbudite k temu, da sam v skupini podeli, kako se počuti. S tem mu boste ponudili novo pot, novo možnost za reševanje lastnih izzivov. Si predstavljate, kako opolnomočen bo, če bo sam odprl vrata za pogovor!
Za jutri bova poskrbela midva z vrančkom, da mu bova pripravila okoliščine za pogovor. Bomo poslušali vrančkovo zgodbo o tem, kako ni dobil povabila za na rojstni dan. Upam, da se bo Svit odprl in podelil svoja občutja.
Hvala za zaupanje in vse dobro.
Epilog: Očka se na moje pismo ni dodatno odzval, je pa naslednji dan Svit sam ob neki drugi priložnosti (brez vrančkove intervencije) dvignil roko in podelil svoje občutke. Ob koncu ure je prišel do mene in mi z žarom v očeh zaupal, da sta se z očkom zvečer v postelji pogovarjala in mu je svetoval, naj zbere pogum in svoje občutke zaupa sošolcem. Jasno je bilo, da je očka v Svitovih očeh superjunak! 😊
Nataša Lenarčič
