"V še tako težkih situacijah – išči dobro.
V še tako neprijetnem človeku – išči dobro.
V še tako slabem dnevu – išči dobro."
Stopila sem v prostor, poln otroškega smeha in iskric pričakovanja v očeh, ter začutila, da bo to večer, ki ga ne bom nikoli pozabila. Bila je čarobna priložnost, da se vsi – učenci in jaz – povežemo na način, ki ga šolski urniki redko omogočajo.
Ko so učenci prihajali, so njihovi obrazi izžarevali mešanico radovednosti in veselja. Nekateri so bili nekoliko zadržani, drugi že polni idej za večer. Ko sem jih opazovala, sem začutila, kako pomembno je, da jim ponudim trenutke, ko lahko pozabijo na ocene in obveznosti ter se preprosto smejejo, pogovarjajo in uživajo v družbi prijateljev.
Ena od deklic mi je z nasmehom rekla: "Tega večera sem se veselila cel teden!" V tistem trenutku sem vedela, da je bilo vredno vložiti vsako minuto priprav, saj otrokom ustvarjamo spomine, ki jih bodo nosili s seboj še dolgo.
Večer smo preživeli ob socialnih igrah, ki so bile zasnovane tako, da bi spodbudile smeh, sodelovanje in – kar je najpomembnejše – povezovanje.
Med najbolj priljubljenimi aktivnostmi je bil večerni pogovor v krogu, kjer so učenci delili svoje vtise, izkušnje in zgodbe, ki so jih nasmejale in navdihnile. Stole smo postavili v obliki kroga, da so se učenci, ki so sedeli znotraj kroga, premikali v smeri urinega kazalca. Vsak je s svojim sogovornikom govoril 3 minute. Če niso imeli skupne teme, so dobili kocke s predlaganimi vprašanji in tako ni bilo niti pri enem paru tišine.
Zakaj to potrebujemo?
Včasih se vprašam, koliko otrok morda nosi breme, ki ga mi odrasli ne opazimo. Noč v šoli je bila priložnost, da jim pokažem, da niso sami – da imajo ob sebi sošolce, učitelje in prijatelje, ki jim stojijo ob strani. Vsak smeh, vsaka pohvala in vsaka igra je bila majhen korak k temu, da se počutijo bolj sprejete, bolj povezane in bolj samozavestne.
Kot učiteljica sem hvaležna za te trenutke. Videti, kako se otroci smejijo, si pomagajo in gradijo prijateljstva, je nekaj, kar mi napolni srce z upanjem. To je bistvo našega dela – ne le učiti, temveč ustvarjati prostor, kjer otroci lahko kot osebe rastejo in se ob tem dobro počutijo.
Edita Pašagić, profesorica matematike in tehnike