Cepetavčki

Vrti, vrti, vrti in melje
brez obstanka drobi žemlje.
Vrti, vrti, vrti in melje
stol odskoči grize mrevlje.
Vrti, vrti, vrti in melje
srček utripa trosi želje.
Nemiren Peter komaj diha, komaj šteje,
stol ga grize,
veter skozi žepe veje,
vse odpiha, vse odnese,
cepeta in brado trese,
svinčnik, Petra in letalce
učiteljici v nos odnese.
Levite huda ura piha
cepeta in brado trese
v šolo mora ata Miha. 

(Klaudia Urbančič)


Vsak od nas je kdaj občutil nemir Petra v svoji notranjosti, v katerem od razvojnih obdobij celo pogosteje. Včasih se nemir upira nadzoru tudi v osebnem in poklicnem življenju staršev, učiteljev in odraslih. Slednji ga lažje nadzirajo in manj pokažejo navzven, medtem ko je pri otrocih in mladih hitro zaznati krožnik, ki poleti po zraku čez jedilnico ali prevrnjen stol, ki ostro prereže tišino ravno med pisanjem testa in spodbudi bučen smeh učencev. Otroke je sicer po takem pripetljaju težje umiriti, potroši se nekaj minut, odmerjenih za pisanje, izkušeni učitelji pa bodo opazili, da so otroci po smehu veliko bolj sproščeni, pozorni in manj okorni. Smeh je spodbudil gibanje celega telesa, sprostil glasilke in spodbudil otroke, da so globoko in sproščeno dihali. Telo se je napolnilo s kisikom, ki je dosegel tudi oddaljene dele telesa, kot so hladne in potne dlani, pregibal se je prsni koš, medenica in vrat. Tako je po zaslugi prevrnjenega stola v telesih učencev nastopilo toplo in dobro predihano stanje, ki bo odlična podlaga za prikaz naučenega znanja. Seveda, če so »mojstri delali vajo«. 

Za delovanje našega telesa je napetost nujno potrebna. Zdrava napetost se v telesu nabira in sproti sprošča na številne naravne načine. Ko pa ti načini ugasnejo ali je napetosti preveč, se ta nalaga in zastaja v delih telesa, kot so vrat, križ, kolena, prsni koš... V nedogled telo ne zmore kopičiti napetosti. Ko je napetosti preveč, nadzor ni več učinkovit in tedaj si sama utre pot navzven iz telesa na buren in hiter način. 

Ob vročih dneh, ko se vrtčevski otroci ali šolarji družijo na prostem, se hitreje nabere napetost v razgretih telesih. Vzgojitelji natanko poznajo, kdaj je še pravi čas in dovolj rezerve, da pospravijo igrala, gredo noter, se uredijo in odžejajo ali sedejo k obroku. Če se med drenjanjem in preobuvanjem dva otroka ne zmoreta sporazumeti za polico in svoj prostor na obešalniku, se hitro spoprimeta, odrivata in pristaneta v steni ali v drugem otroku. Čakanje v vrsti z navodilom »bodi pri miru« pri utrujenih otrocih le še stopnjuje napetost. Nadzor in potrpežljivost hitro popuščata in do trenutka, ko otroci čakajo, da vzgojitelji razdelijo pijačo, je nemir že tako moteč, da težko pri miru stojijo v vrsti, težko nadzirajo svoje vedenje in nehote prevrnejo igralo, podrsajo po steni, kjer so pripete slike, padajo jim stvari iz rok, včasih tudi zamenjajo stvari za svoje. Um res ne deluje več bistro tako kot zjutraj v hladu in usklajenost gibov ni več tako natančna. Nemirna telesa, cepetave noge in klepetava usta sporočajo veliko stopnjo napetosti v telesih otrok. Modri vzgojitelji vedo, da je težko čakati in stati pri miru, zato otroke spodbudijo, da gredo na svoja mesta ali si vzamejo dovolj prostora okoli sebe in gibljejo. Lahko si domišljajo, da so utrujen in počasen helikopter in blago nihajo z rokama okoli telesa, lahko posnemajo sončnico, ki se počasi ziblje v vetru, lahko se usedejo na tla, pokrčijo kolena in se počasi pozibavajo levo in desno kot čoln. Gibanje bo počasi sprostilo del napetosti, ki se je nabrala v otrocih zaradi dejavnosti, igre, utrujenosti, žeje ali nelagodja in otroci bodo lažje počakali, da dobijo pijačo, obrok ali navodila. Pomaga, da vzgojitelj dovolj zgodaj predvidi potreben počitek in zaključek dejavnosti, kajti mlajši ali tudi šibkejši otroci ne razpolagajo z dovolj zalog in rezerv tekočine ter hranilnih snovi. Pravočasno načrtovanje počitka je tudi odgovornost odrasle osebe, saj se utrujeni in izčrpani otroci hitreje poškodujejo, ker so manj pozorni, manj nadzirajo svoje vedenje in se izčrpani ne zmorejo vživljati v stanje sovrstnika.

Za goro nad vodo

vrti mlinsko se kolo,

kolo prehitro se vrti,

pojdi ga ustavit ti! (izštevanka)

Pri sprotnem sproščanju napetosti pomaga, da otroci sproti po malem pijejo tekočino, ki naj bo voda. Požirki naj bodo kratki in naj vodo nekaj trenutkov zadržijo pod jezikom, preostanek pa požrejo dol iz ust. Otrok naj si s sličico na plastenki označi, do kje bo popil, ko bo malica, do kje za kosilo ali pozneje. Pri ješčih otrocih to ne bo izostalo, otroke, ki pa težje zauživajo tekočino ali so v stresu, pa je potrebno spomniti, da redno pijejo. Pomaga, da sproti med dejavnostmi pije tudi učitelj in ga otroci opazujejo in posnemajo. V šolah, ki so pridobile naziv »Vodne šole«, spodbujajo pitje vode iz pip med poukom in med dejavnostmi ter z zgledi odraslih. Uživanje tekočin naj bo mirno, tiho in naj ne moti ostalih otrok in dejavnosti. Odgovornost učiteljev in staršev je, da ravnajo varno in higienično, da ne pride do prenosa okužb preko dotikov otrokove posode, ust in rok ter pipe. Pomaga sprotno pitje in vnašanje tekočin, saj je nadomeščanje tekočin le ob koncu pouka ali celo po koncu izleta nezadostno za mlad organizem, ki ima manj rezerv tekočin kot odrasla oseba. Otroci naj pijejo sproti, zato naj imajo plastenke pri sebi v nahrbtniku v avtobusu. Ko avtobus ustavi bodo lahko šli na stranišče, sicer bodo počitek porabili za pitje, na stranišče pa bodo morali, ko se bo vožnja nadaljevala. Odgovornost za vnos tekočin naj postopno ob zgledu odraslih prevzema otrok, omogočanje možnosti pa je odgovornost odraslih. Dan, ko otrok ne pije, se pozna v izsušenosti, povečani napetosti in nemiru (ali celo obolevnosti) naslednjega dne.


Med poukom lahko napetost v šolarjih povečuje strah, neuspeh ali le bežna misel, ki jo sproži pogled na mizo drugega otroka ali opozorilo učitelja: »to morate vse natančno znati«. Včasih je vonj tiska, kamiličnega čaja ali cvrtja iz kuhinje tisti, ki spodbudi neprijetne spomine na bolnišnico, izgubljenega hišnega ljubljenčka, padec s kolesom ali nevzdržno situacijo doma. Čustva preplavijo misli in otrok težko sledi razlagi. Lahko se v otrocih stopnjuje napetost zaradi govornega nastopa ali preizkusa pri športu, ki ga bo imel v naslednjih urah. Nemir, ki ga občuti sedaj, ni povezan s sedanjo šolsko uro in učiteljem. Otrok se ga ne zaveda, ne zmore ga povezati in umestiti v vedenje, zazna le močno silo po gibanju, premikanju, govorjenju ali nelagodje v telesu. Ne zmore razmišljati o enačbi, ki jo učitelj že drugič zavzeto razlaga in ne zmore slišati opozoril, naj se umiri. Enačba in sklepanje domujeta v sivi skorji možganov, strah in čustva pa v limbičnem čustvenem delu možganov. Zdi se, kot bi dva čolna plula eden mimo drugega, na enem je lok in na drugem violina. Otrok zaznava močno potrebo po begu, izognitvi nelagodja ali situacije. Samodejno začne premikati telo, cepetajo noge in se prestopajo, saj so najbližje tlom/zemlji, ki jo mora sedaj trdno začutiti, da ga situacija ne spodnese. Otrok rešuje (ne)mir v sebi, sprošča napetost, poskuša ponovno vzpostaviti stabilnost. V tem stanju nima nobene zavestne želje, da bi nagajal učitelju ali sošolcem. Pomaga, da se premika in če je sicer zdrav, bo brez večjih odstopanj z gibanjem postopno sprostil napetost iz sebe. Potrebuje razumevanje učitelja in spodbudo, naj se premakne, da bo zaznal olajšanje v telesu. Nekaj gibov na stolu ali nekaj tihih, umirjenih sprehodov v ozadju učilnice bi zadoščalo. Pomaga, da učitelj povabi vse učence k petju, kjer bo/bodo z dihanjem sprostili del napetosti. V primeru večjih napetosti in nemira, jeze in strahu bo potreboval pomoč učitelja, njegovo pozornost, uvid in odmik.

Odmik od dogajanja/pouka in skupine bo otroka podprl v vzpostavljanju ravnovesja. Omogočil mu bo, da bo varno sprostil napetost in dopustil odzive, kot so cepetanje, jecljanje, tresenje, hitrejše dihanje, potenje, stokanje, jok ali celo bolečine. V varnem nepresojajočem okolju se bo pozneje lahko vrnil med vrstnike. Prostor za odmik lahko izberejo in uredijo otroci skupaj z učiteljem v mirnem delu učilnice, lahko položijo blazine, zastrejo s prosojno zaveso, ki še vedno omogoča povezanost. Prostor za odmik je lahko v drugem prostoru ali pri znani dogovorjeni osebi/učitelju na šoli. Odmik in sprostitev odzivov naj bosta dopustna za vse. Vsakdo od nas kdaj izkusi stisko in njeno lajšanje naj ne bo stigma, pač pa pot sočutja in medsebojne pomoči, s katero bodo otroci rastli v odraslost.

Gibanje naj starši in odrasi vključijo v življenjski slog odraščajočih otrok in mladostnikov. Tek, hoja, pešpot do šole, pešpot do starih staršev, hoja v hribe pomagajo sproščati osebne, razvojne in delovne napetosti. Med hojo in gibanjem se um zbistri in pridemo do rešitev, ki jih ob tuhtanju za mizo ne bi uvideli. Med gibanjem, plesom, blagim potresavanjem na mestu ali napeti opni prihaja do vzpostavljanja novih in ponovnih povezav v zaznavanju in odzivanju med mišicami, fascio, centralnim živčnim sistemom in živčnimi potmi.


V primerih, ko otrok doživlja veliko stisk doma ali na drugem področju, bo potreboval strokovno pomoč in načrtovanje pri prilagajanju v šolsko okolje. Učitelj je eden, njegovo znanje in pozornost potrebuje cel razred. Strokovno podporo in pomoč potrebuje tudi učitelj sam tako v vlogi učitelja kot v vlogi starša svojim otrokom, da se ne izčrpa in ne zboli. Otrok, ki je doživljal prekomerno nezdravo napetost več tednov, mesecev ali let, je ne bo zmogel sprostiti v kratkem času ali po nekaj terapijah in nekaj »miligramih« predpisanega pomirjevala. Otrok je veliko več kot prevrnjena klop ali razbita šipa. Stiske so v njegovem telesu in umu toliko časa puščale sledi, da se je telo uprlo vsemu, kar je vstopalo vanj preko njegove volje in sprejemljivih mej. Otrok lahko občuti neizmerno jezo, bes, žalost, doživlja napade, bruha, ima drisko ali zaprtje do bolečin, oboleva na različnih delih telesa in doživlja bolečine. Otrok s takimi napetostmi šele spoznava sam sebe in išče ravnotežje, da se ne potopi v občutjih, kaj šele da bi sledil in spoštoval učiteljeva navodila. Mogoče je v Petru spodbudila izjemno napetost stiska in spomin na sirotišnico, kjer so bili otroci ujeti in niso smeli zapustiti mesta. Želel si je napraviti letalo, da bi ga poneslo svobodno in neopazno ven iz tesnobnih hodnikov. Danes ga je napravil, vendar um se je za nekaj časa zmedel in z občutji preselil nazaj v tiste temne čase. Vso moč in željo po begu je usmeril v letalce. Ravno ko je pognal letalce, je vstopila učiteljica. Ustrašil se je, um še ni bil tukaj v učilnici, hotel je nagonsko zbežati in je grobo odmaknil klop, da je zadrdrala po tleh. Učiteljica je povzdignila glas, zahtevala, da premakne klop nazaj, pa ga roke niso ubogale, noge bi bežale, a so le cepetale na mestu, ker um še ni povezal sedanjosti s preteklostjo. Papirnato letalce je sprožilo veliko napetosti, reke spominov in podivjana občutja v otroškem telesu. Zato je otrok veliko več kot odmaknjena klop in papirnato letalo, pristalo na napačnem mestu. Povsem nesprejemljivo je merjenje moči z otrokom, ki je toliko prestal, vendar so očem njegove brazgotine nevidne. Pomaga prva čustvena pomoč in strokovna pomoč v trenutni situaciji in daljše obdobje. V naravnem okolju otrok se bodo trpeči otroci najbolje zacelili in si opomogli. V šolskem okolju z vrstniki bodo hitreje in najučinkoviteje našli svojo vlogo in jo razvijali v prihodnje. Podporo in razlago potrebujejo tudi drugi otroci/sošolci, ki navzoči opazujejo vedenje, stisko in pomoč takemu otroku. Če je cepetanje pot do celjenja in zazdravitve tako globokih stisk in napetosti, ga omogočimo, pa čeprav v učilnici. Ko bo Petru bolje, bo razrešena stiska dar zanj in za skupnost. Pogosto smisel dogodkov uvidimo šele čez čas.

Za bralce in družine še domača naloga: pomislite, ko ste bili v stiski, kako se je odzivalo vaše telo? Ko boste jutri čakajoč stali, čakali vrsto za kopel ali da zavre voda za čaj, cepetajte s stopali. Na vam ljubo poletno jutro se sprehodite bosonogi po rosni travi in občutite tla pod nogami kljub žgečkanju in dotikom mokrih kapljic.

Klaudia Urbančič, www.hisapoguma.si

Prejšnji Napet kot struna - kdaj zvenijo citre

 


Vaje za umirjanje