Kaj narediš, ko učenci poškodujejo kolo zaposlenemu parku? Kazen? Opomin? Učenje za življenje?
Na naravoslovnem dnevu so se šestošolci, v času samostojnega raziskovanja po parku poškodovali kolo zaposlenega, da sprva še sama nisem mogla verjeti svojim očem. Bila sem prepričana, da česa takega niso zmožni, a sem videla reakcije fantov, da ni bilo tako. Kar so tudi priznali, z obtoževanjem drug drugega.
Hitro mi je bilo jasno: če ob prvem takem dogodku ne dam jasnega sporočila, bo težav še veliko.
Po posvetu s kolegi sem se odločila, da takoj ob povratku povabim starše v šolo. Za mizo so sedli skupaj z otroki. Najprej sem dala priložnost učencem, da sami povedo, kaj so storili. Minilo je nekaj mučnih minut tišine, preden so spregovorili. Tega občutka se še danes spomnim, pa je minilo že precej let. Tudi sama sem imela cmok v grlu, kaj šele otroci in njihovi starši.
Starši so bili zgroženi nad dejanji otrok in odločni, da morajo vsi, ki so bili prisotni odgovarjati za dejanje in zahtevali ukrepe: vzgojni opomin, družbeno koristno delo, prepoved udeležbe na dnevih dejavnosti, karkoli, samo da bo zaleglo. Naj imajo fantje pouk so bili soglasni. Starše smo seznanili, da moramo kot šola za vse učence organizirati dan dejavnosti. Bili so presenečeni, da njihovi otroci ne smejo imeti pouka. Bili so pripravljeni podpisati karkoli, ker je bilo zanje pomembnejše sporočilo otrokom, kje je meja, da si česa takega ne bodo več privoščili.
Skupaj smo našli rešitev, da bodo fantje dobili sporočilo in šola ne bo v prekršku: fantje niso šli na plavanje z razredom, temveč so se z mano opravili na “pohodni marš”.
Res je, da sem si s tem naložila dodatno delo, a sporočilo učencem je bilo jasnejše od vsakega opomina na papirju. In je zaleglo. Do devetega razreda so me večkrat opomnili: »A ne, učitl’ca, če bi mi metali kamne, bi že sedeli s starši.« Tega pa si niso želeli ponoviti.
Na pohodu sem fante spoznala v drugi luči – imeli smo se čudovito, se povezali in se ob prihodu v šolo celo hvalili sošolcem, kako fino je bilo. “Kazen” je bila priložnost za spoznavanje in povezovanje. Zato sem večkrat z različnimi učenci izvajala take oblike restitucije. Marsikaj so postorili v mojem nekdanjem razredu.
Zaupanje staršev, ki smo ga gradili skozi leta, je bilo pri tem ključno. Zgradili smo ga na neformalnih druženjih: pikniki, dogodki šole in ob skupnem pleskanju učilnice. Partnerstvo med šolo in starši je tisto, kar omogoči, da kazen postane več kot kazen – postane življenjska lekcija.
Starši enega otroka so se kasneje premislili in zahtevali, da njihovemu sinu pripada dan dejavnosti na plavanju. V taki situaciji sem vedno pomislila, da bom jaz s tem učencem le nekaj ur na teden za par let, oni pa celo življenje. No, situacija se je kasneje obrnila. Do konca devetega razreda so pogosto prihajali v šolo zaradi težav. Kasneje tudi po nasvete – kako bi še lahko pomagali svojemu otroku, da bi se umiril in učil.
Najboljša izobrazba je tista, ko starši in učitelji sodelujejo, ko se učenje nadaljuje doma, vrednote se utrjujejo v šoli in obe strani podpirata otrokov razvoj ne le akademsko, ampak tudi čustveno in moralno.
1. Skupni cilj – otrok
• Učitelji in starši imajo pogosto različne poglede, a enak cilj: dobrobit otroka.
• Pomembno je, da se ne postavijo drug proti drugemu, temveč drug ob drugega.
2. Zaupanje in spoštovanje
• Brez medsebojnega spoštovanja sodelovanja ni. Zgled postavlja tisti, ki to ve in vidi. Vplivamo lahko samo na svoje vedenje.
• Starši naj začutijo, da učitelj ceni njihovo skrb in trud, učitelj pa naj dobi priznanje za svojo strokovnost.
3. Jasna in odprta komunikacija
• Redna, pravočasna in iskrena komunikacija prepreči nesporazume.
• Ne le v kriznih trenutkih, ampak tudi ob uspehih in majhnih napredkih.
4. Starši kot vir moči, ne kot ovira
• Če jih vidimo kot partnerje, postanejo podpora pri zahtevnih učnih in vedenjskih izzivih.
• Ko jih odrivamo, pa pogosto postanejo »kritiki«.
5. Postavljanje mej in doslednost
• Starši in učitelji morajo biti usklajeni pri pričakovanjih.
• Otroci najbolj rastejo, kadar dobijo enaka sporočila doma in v šoli.
6. Vključevanje staršev
• Naj sodelujejo ne le na roditeljskih sestankih, ampak tudi pri dejavnostih, projektih, kulturnih ali športnih dogodkih.
• Ko starši začutijo, da so del šolske zgodbe, bolj aktivno sodelujejo.
7. Videti starše kot skrbne in sposobne
• Tudi če se učiteljem zdi, da so starši preveč popustljivi ali odsotni, je ključno iskati njihove dobre namere in jih izpostaviti.
• Ko se starši počutijo sprejete, so pripravljeni tudi na spremembo.
8. Skupne rešitve namesto obtoževanja
• Namesto »kaj starši ne naredijo« vprašanje raje »kaj lahko naredimo skupaj«.
• Rešitve so vedno bolj trajne, kadar se rodijo v sodelovanju.
9. Majhne prakse gradijo velike odnose
• Nasmeh ob prihodu v šolo, kratek klic ob uspehu, prijazna beseda – starši si zapomnijo drobne geste, ki gradijo odnos.
10. Dolgotrajno partnerstvo
• Učitelj ima z razredom in starši pogosto odnos več let.
• Če je zgrajen na zaupanju, je vsaka težava v prihodnje lažje obvladljiva.