Šola. Konec glavnega odmora, 7. razred. Pridem v učilnico. Mladi se lovijo, glasno govorijo, skoraj kričijo. Zaznam nemir in ubadam se z mislijo, kako naj se učimo v tem nemiru.
Učenci opazijo moj prihod v učilnico. Gredo na svoja mesta. V glasni medsebojni razpravi počasi vlečejo iz torb zvezke. Ne vsi. Čakam. Še vedno so z glavo in mislimi v odmoru. Vidim, da kljub krajši umiritvi in pozdravu še niso osredotočeni. Opazim, da se ne slišijo, ko jih prosim, da ponovijo, kar je povedal sošolec. Lahko jih sedem in več prosim, da ponovijo, a ne znajo. V polovici zvezkov opazim napačno prepisane podatke iz table. Z napačno zapisano formulo, ne morejo prav izračunati ploščine lika pri matematiki.
Lahko se pritožujem, kakšni so, jamram, obtožujem, se izgovarjam na slab vpliv telefonov, igric in vzgojo permisivnih staršev. Sem mar kaj drugačna, ko pozabljam ključe, zalagam papirje, se ne morem spomniti, kaj mi je kolegica naročila med odmorom? Smo odrasli kaj drugačni? Ne, ker smo vsi ljudje in živimo v istem svetu, ki drvi mimo nas.
Na začetku te ure se odločim, da z učenci ponovim vajo iz začetka šolskega leta. Trening prisotnosti. Biti v trenutku. Biti tukaj in zdaj. Povabim jih, da si poiščejo prostor na tleh, na stolu, svoj kotiček, kjer ne posegajo v prostor drugega. Predlagam jim, da se osredotočijo na dihanje. Lahko štejejo čas trajanja vdiha in izdiha. Opišem jim, kako zame zgleda biti tukaj in zdaj. Zame biti tukaj in zdaj izgleda tako, da nisem v preteklosti, z mislimi med odmorom in dogodkih, ki so se zgodili. Niti nisem v prihodnosti in razmišljam, kako bom vodila to uro in kaj me čaka po pouku. Samo sem. Osredotočena na zaznave v svojem telesu, na zvoke, ki jih slišim. Povabim jih, da se osredotočijo na dihanje. Lahko štejejo čas trajanja vdiha in izdiha. Učenci so z mano. Povabim jih, da poskusijo to v minuti tišine, ki jo bodo imeli na voljo.
Zaprejo oči. Nekateri dajo puloverje čez glavo, drugi se zagledajo v točko. Tretji se še malo hihitajo, a ostanejo mirni. Dobro minuto vztrajamo v miru in tišini. Ko sama odprem oči opazim stopala, ki so bila še pred sekundo nemirna in se sprostijo. Opazim telesa otrok, ki so sproščena, mehka. Opazim učenca, ki gleda na uro in spoštljivo čaka na mojo besedo, ki bo naznanila konec. Spogledava se in sem mu hvaležna, da nas ni z glasom opomnil na pretečeno minuto. Zaznam mir, ki je prisoten v prostoru. Mir, ki ga z naznanitvijo konca minute kar težko prekinem.
Učence prosim, da podelijo, kar so zaznali. Sporočim, da pri takih delitvah ni pravilnih in napačnih odgovorov, kot so pogosti v matematiki. Samo oni vedo, kaj so zaznali. Vsak od njih je zaznal nekaj drugega, ker smo različni.
Prva učenka se opogumi. Pove, da se ji je dihanje upočasnilo. Prosim, da še ostali, ki so to opazili pri sebi, dvignejo roko. Učenki, ki je podelila dam priznanje za pogum in ji pokažem, za koliko sošolcev je bila prispevek, ko je podelila svojo zaznavo. Delijo naprej: Meni se je spraznila glava. Meni je izginila bolečina v vratu. Slišala sem zvoke iz drugih učilnic. V prostoru je nastal tak mir. Moje misli so šle prej v vse smeri, zdaj ne več. Jaz se nisem mogla umiriti. Slišal sem ptice. Jaz bi še bil v tem miru. Vsakemu se zahvalim za avtentično delitev. Karkoli so zaznali je OK. Ni prav, ni narobe, ni dobro, ni slabo.
Po taki pet minutni vaji lahko začnemo, v miru, počasi in osredotočeno. Učenci več odnesejo od ure. Zapisi imajo manj napak. Slišijo se, ker znajo ponoviti besede sošolca ali učiteljice. Vsi še ne. Se najde posameznik, ki še ne zmore biti osredotočen (kaj naredim v tem primeru, pa si preberite na blogu BeGrejt, https://begrejt.si/r/MOQ ). Ni pa polovica razreda, kot je bila na začetku ure.
Zakaj to počnem? Ker jaz to potrebujem, da si ustvarim okolje v katerem lahko delam. To deluje zame in vidim, da deluje tudi za moje (zdaj že bivše) učence. Nekateri temu rečejo čuječnost.
V knjigi Snežni leopard Tesson imenuje prisotnost trenutka stanje ‘preže’: “Veličina te dejavnosti, ki jo je moč izvajati povsod, je to, da vedno prinese kar pričakuješ. Na oknu svoje sobe, na terasi restavracije, v gozdu ali na obrežju, v družbi ali sam na klopi, zadošča le široko odpreti oči in počakati, da se kaj zgodi. In tudi, če se nič ne zgodi, je kakovost tako preživetega časa toliko večja zaradi pozornosti, ki smo jo namenili. Preža je način delovanja."
Mateja Peršolja