Nisem več prazna in ne polnim praznine z oblačili ter modnimi dodatki (pre)dragih znamk. Ne občudujem več jaht, ki se vozijo mimo moje terase na morju in nimam več potrebe, da bi dopust preživljala tako. Nimam potrebe po eksotičnih potovanjih nekam daleč.
A še pred dvema letoma je bilo drugače. Občudovala in sem zavidala tistim, ki so si lahko privoščili 'idealen' dopust, npr. v modernih hotelih, jahtah, oddaljenih krajih, ali samo boljših apartmajih. Zdelo se mi je, da bi denar, če bi ga imela, vse rešil. Stalno sem iskala in si ustvarjala sliko 'idealnega' dopusta. Z oprezanjem za drugimi (v svetu in na spletu) vedno našla nekaj boljšega od tega, kar sem si lahko privoščila. In nikoli ni bilo dovolj dobro. Nikoli. Tudi, ko sem izbrala sobo, apartma, sem si pokvarila dopust in iskala, kar ni v redu in idealizirala druge sobe ali apartmaje. Tako sem si sama ustvarjala nezadovoljstvo in posledično nisem uživala v dopustu. Vedno sem bila z mislimi in željami drugje in nisem znala uživati, ceniti tega kar imam. Z glavo sem bila v pričakovanjih prihodnosti in ostala z nezadovoljstvom v sedanjosti.
Posledično sem bila pogosto nezadovoljna z izbiro, ker sem vedno videla, kaj boljšega bi lahko izbrala, kaj bi si lahko privoščila, če bi imela denar. Danes spoznavam, da nič ne bi rešil. Lahko bi si z njim privoščila še tako idealne stvari in bi bila še vedno prazna. Ker občutka praznine ni mogoče napolniti z materialnim. Občutka osamljenosti ni mogoče napolniti z besedami.
Nimam potrebe po polnjenju tišine z besedami. Ker je tišina polna in lepa. Lahko sem z njo. Nimam potrebe lepšati, popravljati sebe in sveta okrog mene. Je izjemen je tak kot je. In lahko sem, taka kot sem. Ne rabim več polniti nemira v meni z delom, družbo. Ni ga. Ne rabim več delati projektov, da bi se dokazala, sebi in drugim. Ne delam več za pohvale in potrditve. Lahko ustvarjam in prispevam. Prispevam ne, da bi karkoli pričakovala. Dajem in prejemam. Ne rabim več teči čez življenje, lahko hodim. Ne rabim več prebrati vseh knjig, da bi vedela.
Lahko sem tukaj in zdaj, mirna in se slišim. Slišim, kaj me pokliče, enkrat pisanje, drugič urejanje nove spletne strani inštituta, likanje, nov projekt, kuhanje ... To je zame svoboda. Ne čakam pravega trenutka. Ker čakanje na pravi trenutek, pravo stvar, na pravi način ubija (Kipp), hromi. Umetnost življenja je videti izjemnost in priložnost ne glede na okoliščine v katerih se nahajamo.
Fotografija: Mateja Peršolja