Prijatelja ne morem imeti samo na daljavo. Prijateljev se rabim kdaj dotakniti, jih pogledati v oči, objeti. Na daljavo, z besedo in ob video klicu ni enako. Po nekem času pogrešam bližino in rabim prijatelje začutiti ob sebi.
Na socialnih omrežjih smo lahko ali nismo pristni. Lahko sem le želja, slika tistega, kar si želim biti ali želim, da je drugi zame. Lahko sem avtentična ali ne. Lahko sem resnična ali ne. Zato včasih ne vem, kdo hoče biti v pogovoru z mano. Včasih ne zaupam in s tresočim prstom dodajam »prijatelje« na socialnih omrežjih. Včasih spoznam, da se za temi »prijateljstvi« skriva preračunljivost s kupčijami, ki bi jih radi sklenili z menoj, včasih iskrena želja po prijateljstvu, včasih pa tudi kaj ne primernega za delitev, a očitna potreba nekoga.
Večini je skupno iskanje stika, povezanosti, človeškosti, bližine, ljubezni, polnosti, izpolnjenosti. Nečesa, kar morda še sami ne vemo in mislimo, da lahko najdemo tam, na Facebooku, Instagramu (instantgramu), Tik Toku in kaj vem še kje. Da vsaj za kratek čas pozabimo, da je svet krut in grozen ob požarih in koroni, mi povedo mladi. Tako vsaj za trenutek zapolnimo praznino, ki zeva v nas. Naj bo to z nakupom, ogledovanjem tistega, kar bi radi. Se ob tem počutimo bolje? Ko vidim kje drugi so in jaz nisem, ko vidim kaj drugi imajo in jaz ne, ko bi šel, imel, kupil, a … Vsak ve zase, ali je to beg, ali je to reševanje sebe, je dobro, je slabo, je prav, je narobe, deluje ali ne?
Deluje zame? Ne ali občasno, ko vzamem telefon in se ob delitvi prijateljice razveselim, ko jo vidim srečno na dopustu in jo pokličem, ko dobim idejo za izlet z družino, ki ga uresničim, ko nekdo podeli citat iz knjige in ga podelim z možem, recept za obrok, ki ga sama z ali za družino pripravim. Takrat, ko uporabim recept, grem z možem na izlet, grem s prijateljico na pijačo, grem k staršem na obisk, zame ta virtualni svet postane resničen. To daje ravnovesje življenju v obeh svetovih, virtualnem in resničnem, v mislih in dejanjih.
Ravnovesje
Iščem ravnovesje v sebi in se učim zjutraj najprej pogledati moža in ne telefona, pojesti zajtrk, poskrbeti za higieno namesto vzeti telefon ali računalnik in začeti z delom. Učim se poskrbeti zase tako, da ne grem prek sebe. Učim se uravnavati misli, da si ne naložim preveč skrbi, učim se videti dobro v slabem. Učim se živeti brez strahu in zaupati v dobro.
Starši in starejši smo odgovorni, da z zgledom poskrbimo za svoje ravnotežje, s tem pa tudi ravnotežje svojih otrok. Da se virtualno materializira v srečanju, stisku roke, dobri hrani, besedi, objemu. Da ne izgubimo stika z ljudmi okrog sebe, ker to nas dela ljudi (dotik, bližina, izpolnjujoč odnos z bližnjimi), to nas polni. Vsaj mene.
Cilj je ravnovesje. Ko sem v ravnovesju se slišim, slišim druge in vidim, slišim svet okrog mene. Svet smo narava in ljudje, fizično in metafizično, otipljivo in ne otipljivo, virtualno in resnično, materialno in nematerialno, telesno in duhovno/energetsko. In vedno je vsega ravno toliko, da se lahko učim(o) in grem(o) naprej.
Danes sprašujem(o) zakaj suša, požari in poplave, zakaj ekstremna vročina in mraz, zakaj lakota in preobilje, zakaj? Ker ni ravnovesja. Tako kot ga ni v meni/nas, ga ni med nami in naravo, ga ni v naravi.
Ko se slišim in slišim druge, najdem ravnovesje in delujočnost (nekaj, kar deluje). Začutim jo kot dobro počutje, mir, ni slabe vesti, preobremenitve, bolečine. In srčno si želim, da bi znali najti ravnovesje zase, s tehnologijo, z drugimi, z naravo. Noben ekstrem v preteklosti ni prinesel dobrega. Ko je ravnovesje, je spoštovanje, ni praznine, kopičenja, lastninjenja, pohlepa, nečloveškosti.
Socialna omrežja so v resnici naravna stvar, pravi prijatelj. Odsev našega napredka v tehnologiji. So samo nova oblika za uravnavanje pozornosti, dopamina, endorfinov. To je del nas. To smo vedno iskali in iščemo npr. v zadovoljujočih odnosih, ljubezni in tudi v igrah (na srečo), adrenalinskih športih, filmih, knjigah.
Uporabniki socialnih omrežij in tisti, ki ustvarjamo vsebine smo gorivo za to, da socialna omrežja obstajajo. Ko se nad njimi pritožujem, je tako kot proizvajati orožje in protestirati proti vojni, me je opomnil prijatelj. Socialna omrežja so v resnici to, kar so bile religije in ideologije v preteklosti (in še danes) je še dodal. Ali lahko socialno omrežje oz. tehnologija narediti toliko slabega in zla kot so npr. religije in ideologije v preteklosti in ga še danes, me je vprašal in mi v misli priklical poboje po drugi svetovni vojni in vojne.
Še vedno vse to sooblikujemo, ustvarjamo ljudje. Tako kot naredimo slabo, lahko tudi dobro. In kot je zapisal Nikola Tesla:
»Potrebno je do onemoglosti delati dobra dela. Vesolje je potrebno obsipati s tako veliko dobrote, kot smo obsipani s količino zla v svetu. Potrebno je delati dobro do meje norosti. In prek nje. In tudi tedaj, ko ni razloga, je potrebno delati dobro. Načrtno, namensko. Vsak dan nekomu ogreti dušo. Potrebno je zbegati vesolje.
Treba je delati dobro tudi takrat, ko se dobro ne vrača z dobrim. To je potrebno, ne glede na dogajanje. To je edino, kar je nujno, saj nič drugega nima smisla. Edini udarec vsemu nesmiselnemu je dobrota.«
Dobrota, ki je v pomanjkanju, ko delimo še tisto najmanj, kar imamo in dobrota v izobilju, ko se tistemu kar imamo (pre)več odrečemo. Lahko izberemo. Pot se začne pri vsakem od nas in jo ustvarjamo zase. Ko ustvarjamo zase, ustvarjamo za druge. Ko eden zmaga, zmagamo vsi.
Fotografija: Borut Peršolja