Prepričanje o ljubezni, ki je bilo prisotno pred preobrazbo, je bilo, da lahko ljubim le svojega moža, otroke, bližnje, s tem mislim širšo družino. Imeti rad druge je bilo prisotno kot nekaj samoumevnega, do te mere, da tega nisem občutila in izražala. Že besede: Imam te rad, sem težko izgovorila, kaj šele izpovedala nekomu. Ne vem, zakaj nisem zmogla in ni pomembno.
Pomembno je, da sem zaznala, da moram ljubezen najprej izraziti do mame in očeta. Nato sem jo lahko na nov, drugačen, bolj prisoten način izrazila tudi možu in otrokoma. In ni bila le izrečena beseda, rada te imam, bila je resnična, otipljiva, čuteča ljubezen. Po tem sem lahko ljubezen izpovedala prijateljici in prijatelju. Posebej nenavaden občutek je bil reči 'Rad te imam' par prijateljem moškega spola. Spraševala sem se, kaj se dogaja, da lahko čutim ljubezen tudi do drugih. Bilo je prisotno kot potreba in hkrati, kot da je nekaj narobe, s tem, ko podelim še z nekim drugim moškim, da ga imam rada, in ni moj mož. Vseeno sem to podelila in doživela nov način prisotnosti ljubezni. Zaradi tega je ni bilo nič manj za mojega moža, nasprotno, kvečjemu več. Tako sem postopno, še z drugimi prijatelji in prijateljicami, znanci in znankami odkrivala ljubezen na nov način. Ljubezen do ljudi in vsega, kar me obdaja.
Odkrila sem ljubezen brez občutka, da je nekaj narobe, brez občutka krivde ali nekih pričakovanj. In spoznala, kako sem se zadrževala izražanju ljubezni do soljudi. Z izražanjem ljubezni sem si ustvarila občutek povezanosti, ki je prej manjkal v mojem življenju. Prepoznala sem, da sem zidala zidove in ljudi nisem spustila blizu. Nekateri so me posledično doživljali kot nedostopno. Za to niso bili krivi drugi, temveč sem sama prispevala k temu. Bila sem vzrok pri stvari. Za nedostopnostjo se je skrivalo moje nezaupanje vase, poslušanje drugih za strah pred ranjenostjo in razočaranjem. Zato si nisem upala z zaupanjem in ljubeznijo graditi odnosov in tvegati. Če ne tvegam, ne (za)živim.
Fotografija: Mateja Peršolja