Kreneva na vrh po brezpotju. Nisem se strinjala, da izbereva ta pristop. Pa se ujezim. In ugotovim, da me je strah. Ko me je strah, se jezim. Ko se jezim in me je strah, se mi noge zapletajo. Ko me je strah, ne zaupam sebi, da bo vse dobro in ne zaupam drugemu. V tem primeru možu, da je izbral pot, po kateri bova prišla do vrha, brez plezanja in prebijanja skozi neprehodno ruševje. Odločila sem se, da zaupam, da bo mož našel udobno in varno smer in grem za njim.
Korak postane bolj odločen, varen, strahu je manj ali je celo izginil. Nekje počakam, da mi sporoči, da je našel prehod (da mi ne bo treba nazaj
Res je na drugi strani uhojena pot. Imela sem prav. Popustim, ne grem na moč: »Sem ti rekla, da …«. Sprejmem, se prepustim in uživam. In se veselim, da nama ni treba dol po smeri vzpenjanja. Imava lažjo pot. Planinci vemo, da je treba za vzpon zbrati strmejšo, zahtevnejšo pot. Za dol pa lažjo, ker so noge že bolj utrujene. Vemo, da se največ nesreč v gorah zgodi na poti v dolino. Ker smo z mislimi že na cilju. A cilj ni vrh, cilj je varna vrnitev domov.
Včasih nisem videla in nisem znala iskati poti. Zdaj jih večinoma že znam. Jih vidim. Odkrivam, da v dogovoru najdeva najboljše rešitve. Malo poslušam njega in pustim, da naredi po svoje, malo pa sebe in on sledi meni. Večinoma brez besed, ker se vidiva, slišiva, čutiva. Ni me več strah biti malo sama. In pustiti, da je on sam. Ni me več strah iti naprej. Vem, da bom našla pot in vem, da bo našel prehod. In vem, da bom na tej poti lahko z njim. Ni me več strah življenja. Zaupam in prispevam k najini poti.
Fotografija: Borut Peršolja