O smrti

(ob smrti tasta v jeseni 2022)

Še včeraj sem razmišljala o prihodnosti, življenju, danes pa doživljam minljivost in smrt. Poslovili smo se od dragega tasta, ki je odšel mirno in tiho, kot si verjetno vsak želi. Vsaj jaz. Našel ga je njegov vnuk, moj sin, s katerim sta bila najbolj povezana in je najbolj skrbel zanj.

Kaj doživljam? Minljivost, odsotnost nekoga, ki je prišel vsak večer pogledat kako smo in hkrati sporočit, da je v redu. Velikokrat pojamrat ali pa po tolažbo. 

Ne bo več treba kuhati zanj, skrbeti za kosilo, kar sem si jaz izbrala za povezovanje z njim. Morda bolj zaradi sebe, kot njega. Ker sem ob tem imela občutek, da nekaj prispevam. Vedno je vse pojedel, ni veliko komentiral. Pomazan krožnik in način nošenja vilice k ustom je bilo sporočilo zadovoljstva s pripravljenim obrokom. Zadnje mesece je tudi kaj podelil o hrani, ki jo je kuhala njegova mami, hrani, ki ga je spominjala na otroštvo. Stol za mizo bo od danes naprej prazen in obiskov ob šestih zvečer ne bo več.

Ostaja pa občutek, da smo se imeli lepo. Občutek zadovoljstva, ne obžalovanja. Drug drugemu smo dali največ, kar smo lahko.  Skrbeli smo zanj in on za nas.  Ga bomo pogrešali? Da. Bomo žalovali? Ne. Praznovali bomo njegovo življenje, ko bomo obujali spomine z njim.

Spomnim se, da sem se kot otrok, na pogrebu od strica, smejala skupaj z drugimi otroki. In so me podučili, da sem se neprimerno obnašala. Celo življenje sem se spraševala, kako se primerno obnašati.  Zato so bili pogrebi zame vedno nekaj groznega. Do pogreba moje none Viktorije. Tam je bilo posebno to, da je moj stric Danilo, duhovnik, naredil mašo kot slovo od none in praznovanje njenega življenja. Srečanje sorodnikov in bratrancev, po tej maši, pa je bilo veselo. Ne ravno poroka, a blizu, ko smo obujali spomine nanjo. Mladi najbolj zabavne spomine. Zato je zame pogreb slovo in praznovanje življenja. Sploh za ljudmi, ki so dočakali lepo starost, kot moje none, nonota in tast. Ker niso odšli, ostajajo z nami, le na drugačen način.

Žalovati je dovoliti si občutiti vse, kar občutim, žalost, praznino, hvaležnost, mirnost. Žalovati je obujati spomine, največkrat lepe in zabavne, na slabe, k sreči, hitro pozabimo. Žalovati je lahko obžalovati česar še skupaj nisi naredil in bi lahko. A če je zgodba zaključena, tega ni veliko, morda nič. Potem je žalovati le pogrešati nekoga, ki je z nami sedel za mizo, prišel na obisk, poskrbel za nas. In še bo, kot mi zanj, le na drugačen način. 

 
P.S. Svojci izrečeno sožalje hvaležno odklanjamo za dobro delo, lepo doživetje, objem z nekom, ki vam je blizu in je še z vami. Ker jutri ga/nas lahko ni več.

Fotografija: Mateja Peršolja 
O (ne)zaupanju, stresu, drami in napakah