Včasih je lažje videti druge okrog nas v drami, stresu, stiski. Tudi tako se hranimo, ko vidimo, da naše življenje le ni tako bedno, ker gre drugemu še slabše. Še posebej, ko tudi sami nismo OK.
Lažje je teptati druge, da se sami počutimo bolje. Lažje je pri drugem opaziti napako in mu govoriti, kaj naj popravi. Da vsaj malo opravičimo sebe in svoje življenje, ki ga izbiramo. In vidimo napake, slabo, drame, stres, vojne, bolezni, grozno življenje. Pri tem nam nas mediji prav lepo podpirajo, kajne? In mi to izbiramo, gledamo, v prvih novicah ob začetku ali koncu dneva. Naše življenje si naredimo grozno, stresno, dramatično. Ampak tako ne gre, vsaj ne dolgo. Potrebujemo nekaj, da se vsaj malo bolje počutimo, da nam je lažje, ko je nekaj drame stresa tudi pri drugih. Potem nismo sami v tem groznem življenju. In če drug slučajno še ni, mu pa sporočimo kakšno napako, da ga malo potunkamo v isto bedno življenje, z mano. Da nismo sami. Ali pa se mu malo posmehujemo, malo se pohecamo (rečejo otroci v šoli), malo stand upa, malo žara. In se smejemo sami sebi, svoji bednosti. To deluje protistresno, zdravi frustracijo. In življenje gre dalje.
Samo drama, stres tudi ne gre, zato se rabimo še malo pohvaliti, kje pohajamo, kaj jemo, kako nam gre dobro in dobiti malo všečkov na socialnih omrežjih. Dobiti potrditev, da nam gre res dobro in, da smo lahko srečni. In malo potrditev, da sem res dobro napisala in imam prav. In življenje je lepše. Vsaj za kratek čas.
Vse našteto je pogosto veliko lažje kot se odpreti, iskreno (po)deliti, pokazati ranljivost, sprejeti, zaupati in privoščiti drugemu srečo, veselje, izjemnost. In težko je videti izjemnost, srečo drugega, ker najprej rabim videti sebe kot izjemno. Mi mora drug posoditi oči, da se vidim. Drug, ki me zmore videti v vsej razsežnosti izjemnosti, tudi v ranljivosti. In ne gre za to kdo je boljši, kdo ima več. Gre za to, da smo vsi dobri in vsi imamo lahko več. Ker ko zmaga eden, zmagamo vsi.
Težko se je opravičiti, priznati napako in s tem sprejeti obvezo, da je ne ponovimo. Ker moramo najprej sprejeti sebe, opravičiti sebi. Sprejeti sebe in občutiti srečo, da jo lahko delimo s tistimi okrog nas in ne iskati všečkov na socialnih omrežjih. Ker, ko smo srečni, jih ne rabimo več.
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko opravičimo, se lahko sprejmemo. Posledično jih ne opazimo več in nismo napaka in drugi tudi ne. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej. In drugi tudi. Smo izjemnost, ki lahko ustvari izjemnost. Ali pa napaka, ki ustvari napake. Izbiramo sami. Izbiram sama. Vsak dan znova.
Fotografija: Borut Peršolja