Pomislite, kdaj ste nazadnje slišali NE. Ne kot besedo – ampak kot izkušnjo.
Kaj je za vas pomenil tisti NE? Kakšen pomen ste mu v tistem trenutku pripisali?
Morda:
– ne = ne mara me
– ne = z mano je nekaj narobe
– ne = nimam prav
– ne = nisem dovolj dobra
– ne = je proti meni, je moj nasprotnik.
Naš odziv je pogosto hiter, avtomatski, skoraj telesen. Ne razmišljamo – reagiramo.
V hipu se lahko počutimo zavrnjene, razvrednotene, brez moči. V sebi si rečemo: ni varno. In da bi se zaščitili, se umaknemo. Postanemo tišji. Ne odpremo več te teme. Začnemo se izogibati sogovorniku – sodelavcu, prijatelju, partnerju. Včasih to ne ostane med dvema kot neizgovorjena stena. Morda za dolgo časa.
Pogosto pa odziv ni le čustven, ampak tudi telesen:
– pogreje nas,
– zardimo,
– začutimo kepo v želodcu,
– stiskanje v prsih,
– napetost v ramenih.
Telo reagira, kot da je ogroženo. Kako si lahko pomagamo?
Prvi korak je zelo preprost – in zelo zahteven: ustavimo se in pogledamo, kateri pomen smo besedi ne pripisali. Bodimo iskreni do sebe. Ne olepšujmo. Ne racionalizirajmo.
Povejmo si po resnici: »Ko mi je rekla ne, sem slišala: nisem vredna.«
Ali:» Slišala sem: ne upošteva me.«
Ko si to priznamo, se že odpre prostor za izbiro. Do takrat smo namreč ujeti v avtomatski odziv.
Naslednji korak je komunikacija. Če zmoremo, lahko stopimo do osebe in rečemo: »Ko si rekla ne, sem slišala … Sem te prav razumela?« To ni napad. To je preverjanje.
In pogosto se zgodi nekaj presenetljivega: ugotovimo, da ne pomeni:
– ne zdaj,
– ne na ta način,
– ne zame,
– ne danes,
– ne, ker imam svoje meje.
Večkrat ko to naredimo, bolj jasno postaja: ne boli nas beseda ne. Boli nas pomen, ki ji ga pripišemo. In prav na ta pomen – ne na samo besedo – reagiramo.
(Zapiski iz vaje, ki sem jo ta teden delala na adventnem klicu Landmark, preobrazbeno učenje).