Ob ocenjevanju slišim stisko učenke o tem, kako težko je podeliti negativno oceno z mamo. Ker jo je strah, da bo mami jezna in žalostna.
Strah jo je tudi pisati teste, ker ima izkušnje, da je vedno neuspešna, mi pove. In je posledično neuspešna, ker jo strah hromi. Amigdala deluje na način preživetja, glava je prazna, ne uspe ji izraziti niti znanja, ki ga sicer izraža med urami in pri različnih dokazih o znanju (testih, spraševanjih …). Saj to smo vsi kdaj izkusili, kajne? Prazno glavo, ko smo bili poklicani k tabli na ustno ocenjevanje ali zagovor.
To podelim z njo. Podelim tudi, da verjamem vanjo, da lahko najde bolj učinkovit način učenja, ki bo zanjo deloval ter ji prinesel večji učinek učenja med uro. Pogovoriva se o tem, kaj bi ji pomagalo, da bo bolj verjela vase in šla z večjim zaupanjem pisati, zagovarjati naloge. Pogovor usmerjen v prihodnost in v iskanje priložnosti.
Glede njene stiske z mami se pogovoriva o različnih možnostih, ki jih ima, da se sooči z njo. Ena je, da ne pove doma in se čim prej javi za izboljšanje ocene. Ob tej možnosti se učenka spomni, kako je bila na razredni stopnji mami jezna, ko ji je zamolčala oceno. Druga možnost, da pove oceno in tvega strah pred mamino jezo, žalostjo, ki jo je opazila, ko je prinesla domov negativne ocene. Glede na njene izkušnje z mami jo povabim, da naj se sama odloči, kaj bo naredila in za karkoli se bo odločila, bo dobro. Če ne drugega bo samo izkušnja, iz katere se bo nekaj naučila. Učenka je pomirjena odšla.
Odločila se je, da pove mami, zbrala je pogum, izpustila je pomisleke. In bila presenečena. Mami je rekla, da ni jezna nanjo, da si želi, da ji takšne stvari pove. Pogovarjali sta se tudi o pomoči, ki jo potrebuje. Mami ji je sporočila, da sta pomembna trud in učenje, ne ocena. Tako sva obe z mami dekletu pomagali ustvariti novo možnost, da si oblikuje življenje, kjer jo strah ne ustavi, ter v njem vidi priložnost za napredek.
Ljudje si pogosto na račun preteklih izkušenj, pomislekov in pričakovanj ustvarimo slike o drugih ljudeh in jih delamo take, kot niso. Včasih jih spremenimo v pošasti. Ko se tega zavemo, pogosto je to ob iskrenih pogovorih z drugimi, ustvarimo nove možnosti zase, za drugega in naš odnos.