Prijateljica Nina me v petek, teden dni po začetku pouka, vpraša:
»Koliko strani v delovnem zvezku ste predelali s prvošolci v tem tednu?«
Moj odgovor: »Nič.«
Nina: »Pri mojem nečaku so predelali že osem strani v delovnem zvezku za matematiko in pet strani v delovnem zvezku za slovenščino. Kaj ste pa potem počeli cel teden? Ste se kar igrali vse dni?«
Nad informacijo se zdrznem, a ostanem tiho. Ne sodim. Že nekaj let ne več. Tudi pametujem ne, ker vem, da vsak dela najbolje, kar zna in zmore. Se pa v meni rodi izziv, kako na nevsiljiv način ponuditi pot k drugačnemu razmišljanju in kako preseči strah pred neizpolnjenimi delovnimi zvezki.
»Delovni zvezki ostajajo prazni, ker je prvi mesec namenjen spoznavanju, socializaciji, premagovanju osebnih stisk in strahov, igri in medsebojnemu zaupanju. Ko z otroki ustvarim varno okolje, postane smeh glasba, ki odmeva iz naše učilnice, radovednost pa motivacija za samostojno ustvarjanje.
Strani v delovnem zvezku res nisem predelala, sem pa izvedela, da je dvojčicama umrl očka, ko sta bili še majhni, letos je njuno babico do smrti povozil avto, Anđela je prišla iz Bosne teden dni pred vstopom v šolo in ne razume, kar se pogovarjamo, Tina je močno navezana na svojo sestrico Ajdo, ki je že v sedmem razredu; da je ni strah v šoli, ji je izdelala čarobni cofek iz volne, ki jo varuje pri pouku, Lanova mamico zna na klavir zaigrati skladbe iz filma Amelie (kar bomo uporabili pri izrazu telesa ob glasbi-ju), Miha je pri petih letih deset dni preživel v bolnišnici zaradi vročinskih krčev, Alešev najboljši dan je bil izlet s kolesom, ki sta ga ušpičila z očkom, Maja je na morju (tja se gre z letalom) božala mladičke morskih psov, Gaji v vrtcu ni bilo všeč, ker so jo silili s hrano, Tinkara se boji šole, ker so v njej sitne učiteljice in ocene, Gašperjeva mamica in njegov bratec hodita skupaj na ure učenja kitare, bratec bo celo pel in igral pri glasbeni skupini Repki, Polonca zjutraj joka, ker pogreša mamico, Jure se rad igra z lego kockami, a sovraži risanje in barvanje, Barbara pa ima rada novi učiteljici in vrančka. Všeč ji je, ker jim vsako jutro pove kakšno novo zgodbo in jim zaupa svoje strahove.
Lahko bi naštela vseh štiriindvajset zgodb, ker je bilo na vprašanje »KAJ ZANIMIVEGA BI O SEBI RAD POVEDAL SOŠOLCEM?« štiriindvajset različnih zgodb. Vsaka šteje, ker je vsak otrok svet zase. In v njegovem svetu je resnično vse, kar doživi. Vsaka zgodba nam je odprla prostor za razmišljanje in pogovor. Pogovor o minljivosti, o navezanosti, o čustvih, ki jih doživljajo, o drugačnosti, o spremembah, o tem, kako pomembno je sprejemanje, kako pomembna je vključenost vsakega izmed nas, kako zelo dragocene so njihove podeljene izkušnje, ki so nas obogatile in povezale.
Z reševanjem delovnih zvezkov morda res zaostajajo za vrstniki, namesto tega pa vsi že poznajo imena drug drugega, vsi so pripravljeni teči po robček, ko se nekomu utrne solzica ali pokuka svečka iz nosa, vsi razumejo, da mesto v koloni ni pomembno, ker je hrane dovolj za vse, prostora za igro zunaj pa tudi ... in kar je najlepše, vsi z nasmehom na obrazu zjutraj pomahajo staršem v pozdrav, popoldne pa jim z navodilom »Za domačo nalogo se morate danes crkljati do nezavesti.« neučakani skočijo v objem.
Nataša Lenarčič