Ni še dovolj narejeno. Še to in tisto nisi naredila. Dej si na listek, da ne boš pozabila, teče pogovor v moji glavi. Začne se že zjutraj: Zdaj bom vstala, pol grem tečt, sledi zajtrk, naredila bom … in že nastaja lista nalog v glavi, ki se samo polni in polni. Dan pa spominja na dirko s časom med eno in drugo opravljeno nalogo, pogosto brez občutka prisotnosti. Ko opravljam eno nalogo, sem z mislimi že pri drugi.
Pred dobrim letom sem opazovala znanko, ki je imela Siri, da jo je spominjala na to, kaj mora narediti. Znanka ji je narekovala naloge: Siri, čez dve minuti me spomni vzeti vrečko čaja iz skodelice, čez pet minut me spomni vzeti rogljičke iz pečice itd. Ko je Siri začela narekovati naloge: Vzemi vrečko ven iz skodelice., Ugasni pečico in postrezi rogljičke., je znanka letala kot kura od ene naloge do druge. Za nameček je še na vratih zvonil poštar in otrok jokal, ker ni hotel v vrtec. Meni se je v tistem trenutku zdela kot marioneta, robot, ki ji nekdo diktira tempo življenja. Kar zasmilila se mi je, zato sem ji priskočila na pomoč. Na celo družino je tak način delovanja ustvarjal izjemen pritisk in občutek preobremenjenosti. Za ta uvid sem ji bila izjemno hvaležna, ker sem prepoznala, kaj si ustvarjam z opomniki in načrti, ki si jih delam v glavi.
Ko zaznam, da si zjutraj delam v glavi načrt, raje vstanem in grem v akcijo. To mi vnaša v življenje lahkotnost.
Nehala sem si govoriti, kaj nisem naredila in bi mogla, in da nisem produktivna. Ob tem pa se zavedla, kako izjemna bitja smo (načrtno uporabljam množino, ker vem, da je vsak človek izjemen) in kaj vse zmoremo. To mi je v življenje prineslo ljubezen do sebe. Ko sva se to igro v peskovniku življenja šli z mojo prijateljico, bi samo dodala, da bi si lahko večkrat na dan vzeli čas zase, na način kot nam paše. In to brez slabe vesti, ker ko pogledaš seznam opravljenih aktivnosti veš, da si zaslužiš.