Odgovornost ni breme, napaka, pohvala, očitek, priznanje, sram ali krivda.
Odgovornost ni odstopim, se umaknem. To je najlažje. Takrat sem najbolj neodgovorna. Nič mi ni treba narediti, drugi bo naredil namesto mene. Npr. povem nadrejenemu, dam pritožbo, sporočim staršem, kakšen je otrok, da bodo drugi to uredili in otroka “popravili”. Še najbolj enostavno je, če se mi ni več treba srečati s to osebo in ni treba “popraviti škode”. Odgovornost je ostati v komunikaciji, odnosu in odpraviti nastalo škodo. Slednje lahko naredim tudi tako, da naredim namesto drugega, ker “drugi ni odgovoren”. Takrat sem v vlogi reševalca ali “žrtve” neodgovornih ljudi in delam druge nesposobne, ob tem pa poveličujem sebe in izgubljam zaupanje ter povezanost z drugim. Ob napaki pogosto opravičujemo dejanje in iščemo razloge (se je zgodilo ker, ti si rekel, naredil). Počutimo se krive in opravičujemo sebe ali obtožujemo druge - smo žrtev. Včasih se umaknemo in ne komuniciramo, gremo iz odnosa in posledično ne izkoristimo priložnosti za osebno rast. Kako bolj enostavno je biti v vlogi žrtve in ne narediti tega koraka. Ko smo v vlogi žrtve, se tega pogosto ne zavedamo in nam je težko. S tem se tudi odrečemo moči, povezanosti, sprejetosti in samoizraženosti. To je cena, ki jo plačujemo.
Odgovornost je razrešiti konflikt, ki sem ga soustvarila na način, da sva oba pomirjena. Največji mit v odnosih je, da sem za 50 % odgovorna jaz in 50 % druga oseba v odnosu. Problem nastane, ker drugih 50 % nikoli ne bo po mojem pričakovanju*. In potem čakam ob tem depresiram, frustriram, opravljam 
Če sem za odnos 100 % odgovorna, potem ostane 0 % za razočaranje*, zato grem v komunikacijo (*Larry Pearson).Biti iskren ni povedati nekomu, kar mu gre, ni sporočiti nekomu, kakšen je in kakšen bi moral biti. Biti iskren ni zbujati občutke krivde in pomilovati sebe. Biti iskren je podeliti sebe, razgrniti svojo ranljivost, bolečino na način, da se drugi ne počuti kriv in odgovoren, temveč ganjen in navdahnjen. Jaz pa pomirjena.
Slednje dosežem, ko sporočim, da po najinem pogovoru nisem bila pomirjena in sem rekla nekaj, za kar mi je žal in je poslabšalo najin odnos. Lahko priznam, da nisem bila iskrena in sem obtoževala.
Izkušnje, ki jih doživim po takih pogovorih so navdihujoče, ker se ljudje odprejo, so iskreni in prevzamejo odgovornost za njihovo dejanje. Po takih pogovorih sem pomirjena s seboj in z drugim. Ustvarim povezanost z osebo na novi ravni.
Spomnim se, kako težko mi je kdaj narediti opisani korak in prevzeti odgovornost, pristopiti do osebe in biti iskrena do nje. Prisoten je strah, da ne bom znala iskreno podeliti in strah, da oseba ne bom slišana. Kako težko je kdaj zaupati sebi in drugemu, da se bova zmogla in znala slišati.
Kar sem se naučila iz zadnje situacije v preteklem tednu, ko sem prevzela odgovornost v komunikaciji s pomembno osebo v mojem življenju je, da ne morem narediti drugega odgovornega. Ko to poskušam sem neodgovorna. Odgovornost je izbira v besedah in dejanjih, ko rečem, naredim. Če ne naredim, pokličem in sporočim oz. se dogovorim drugače. Ko prepoznam, da nekdo drug ni držal besede, pokličem in preverim. Spoštujem svojo besedo, sem svoja beseda in jo izrazim skozi dejanja. Odgovornost je ranljivost in pogum - da si dovolim povedati svoje občutke, da si upam “ne imeti prav” in pogum, da se postavim tako zase kot za odnos, v katerem sem. Ker mi je odnos z osebami pomembnejši od tega, da imam vedno prav. Odgovornost je dar, milost, ki jo lahko poklonim samo sebi.