Predstavljajte si vodenje pouka brez cilja in brez vizije. Brez vizije je učitelj kot čoln v razburkanem morju, ki ga valovi, tokovi in večje ladje nosijo po morju sem ter tja. Tak način delovanja nas navdaja z občutkom nemoči. Če ta traja se sprevrže v udanost v usodo, ki se v vedenju kaže kot apatičnost, nemotiviranost ali celo izgorelost. Zato služba, šola izgleda kot naporna in težka, okoliščine pa stresne. Posledice so opazne na počutju in zdravju zaposlenih, kar lahko danes opažamo v šolah.
Šola brez ciljev in vizije je ujetnica vsakodnevnih problemov
Brez ciljev in vizije, nam preostane razburkani vsakdan, ki nam prinaša vsak dan nove probleme. Cilj delovanja postane reševanje teh problemov in preživetje. Namesto napredka in razvoja se znajdemo v korektivnem modelu problem – rešitev, krožimo v začaranem krogu gasilskih ukrepov. Učenci v takem okolju nimajo jasne smeri, zato počne vsak učenec v razredu kar se mu zljubi, marsikdo ničesar oz. se pregovarja z učiteljem ali bi delal ali ne bi delal, ker so pogovori povezani z opravljenim delom in ne z zastavljenimi cilji posameznika in učitelja. Učitelji pa večino časa porabijo za nadzor namesto za učenje.
Podobno se zgodi v šolskih kolektivih: brez skupne vizije vsak vleče v svojo smer, nekateri posamezniki se orientirajo v skladu z lastno vizijo, tisti, ki jo imajo. Posledično so razlike med člani kolektiva so vedno večje. To vnaša v kolektiv nesoglasja, raznolika pričakovanja, zato organizacija spominja na ladjo brez krmarja. Brez vizije in ciljev zaposleni usmerjajo energijo v primerjanje z drugimi, namesto v osebni razvoj. Posledično si zaposleni gledajo drug drugemu pod prste, sodijo druge, vidijo napake drugega, s čemer se ujamejo v vrtinec nezadovoljstva, s katerim organizacija tone.
Moč jasne vizije in samoregulacije
William Glasser je v svoji knjigi Kontrolna teorija za managerje zapisal, da kakovostno delo ni nikoli rezultat zunanjega ocenjevanja, temveč rezultat samopresoje in nenehnega izboljševanja: Ker kadar delavce in njihovo delo ocenjujejo drugi, pripravimo podlago za to, da bodo delavci vlagali čas in energijo v ocenjevanje in vrednotenje svojih nadrejenih in v razmišljanje, kako bi delali kar najmanj. Pripomoglo bo k temu, da bo delo opravljeno zadovoljivo ali celo dobro, ne bo pa kdove kako kakovostno. Če jih bomo tako obravnavali, bodo delavci le redko - če sploh kdaj - delali tako, kakor so v resnici zmožni. Kakovostno delo ni nikoli rezultat ocenjevanja drugih, zmeraj je rezultat samopresoje in nenehnega izboljševanja.
Podjetja, ki omogočajo zaposlenim večjo avtonomijo in samoregulacijo, dokazano prihranijo denar in povečajo zadovoljstvo, dodaja Deming v omenjeni knjigi. V šolskem okolju lahko ta pristop prepreči izgorelost učiteljev, poveča zadovoljstvo in učinek vseh: učiteljev, učencev in staršev. In ne le to. Ko učitelj razvija notranjo motivacijo pri učencih, se spremeni kultura razreda. Namesto apatičnosti, neangažiranosti in odvisnosti od zunanjih pritiskov se pojavi odgovornost in zavzetost, kar že uspeva nekaterim učiteljem.
Kako vzpostaviti vizijo, ki živi?
Jasna vizija v šolskem okolju ustvarja upanje in zaupanje. Ko so učitelji, učenci in vodstvo šole usklajeni, se vsak posameznik prepozna v skupni zgodbi, ki ustvarja skupnost ljudi predanih skupnemu cilju. Ob jasni viziji lahko skupina ustvari skupne cilje, načrtuje pot razvoja in sooblikuje pričakovane rezultate. Ob refleksijah se ekipa lahko veseli skupnih zmag, zagotavlja oporo in navdih pri soočanju z izzivi. Vizija ne ostane le zapis na papirju – postane del kulture. Vodja šole in učitelji jo vsakodnevno uresničujejo s svojim zgledom, saj se vse, kar počnemo zgoraj, neposredno zrcali spodaj – v učilnicah, pri učencih. Tak zgled ni omejen samo na šolo.
Vsaka šola ima zapisano vizijo, prav tako ima država zakonih in v beli knjigi zapisane vrednote in poslanstvo šole. Vizija, ki živi, je tista, ki jo učitelji in vodstvo avtentično prepoznajo kot svojo in jo uresničujejo na način, da z njo ganejo in navdihnejo druge. V razredih, z otroki, so učinki hitro vidni.
Kako začeti?
Šola je ogledalo družbe. Vsak posameznik lahko prispeva k boljšemu izobraževalnemu sistemu. Ob vodenju učiteljskih kolektivov pogosto slišim prepričanje, da se ni mogoče poenotiti, da smo preveč razdeljeni. To drži le, če se pogovarjamo kaj moramo narediti. A to ni del vizije, to je del aktivnosti, ki sodijo že v načrt izvedbe. Vizija pa se gradi na vprašanjih: Kakšno šolo si želimo ustvariti? Kakšne učitelje in kakšne učence želimo oblikovati? Kakšne državljane si želimo? Kakšno družbo želimo sooblikovati? Na takšna vprašanja kolektivi običajno hitro najdejo skupne točke. Z jasno vizijo in skupnimi cilji se lahko izognemo občutku nemoči in prevzamemo odgovornost za pozitivne spremembe.
Pogosto pozabimo, da je najmočnejše učenje ravno zgled. Vrednote in veščine, ki jih želimo pri učencih, se začnejo pri učitelju, v zbornici, pri ravnatelju in se prenašajo v razred. Recept je preprost: Videti in izpostaviti to, kar deluje in kar je dobro. Ko v šoli delujejo zadovoljni, motivirani in odgovorni učitelji, lahko enako pričakujemo tudi od učencev.
KAKO VODITI RAZRED?
Vodenje z vizijo in cilji v razredu
Brez jasne vizije in cilja ni pouka. Vizija vnaša v pouk jasnost komunikacije učitelja z učenci in doslednost učitelja, kar omogoča okolje v katerem učenje sploh lahko teče. Jasna vizija ustvarja skupnost, gradi vrednote in kulturo.
Ko v začetku leta dobim nov razred, namenimo najprej čas in pogovor za vzpostavitev kulture razreda. Po ogledu kratkega posnetka o napakah v življenju znanih osebnosti in vplivom napak na njihov uspeh se z učenci pogovorimo o tem, kakšno okolje potrebujejo, da bodo napredovali in se razvijali. Vsi člani razreda se zavežemo k ustvarjanju okolja, ki ga z učenci ustvarimo. Kot učitelj sem prvi zgled. Z doslednostjo in dogovori o načinu sodelovanja, pogovora postopoma gradimo varno in spodbudno okolje za vse. Okolje, kjer je vsak sprejet, dobrodošel in varen.
Nov tematski sklop ali posamezen začetek ure, se začne z učenjem veščin uspešnega učenja, to je z ugotavljanjem predznanja oz. diagnostiko predznanja. Ob diagnostiki predznanja ugotavljamo, kaj učenci že poznajo in česa ne. Z informacijami, ki jih dobim od učencev, lažje načrtujemo, kje in kako bodo začeli proces učenja. Tukaj se odločim, ali lahko začnejo z učenjem vsi učenci na isti točki ali bo potrebno učenje začeti na različnih štartnih točkah. Po začetni umiritvi, vsako uro začnem z napovedjo cilja ure, npr. “Danes se boš učil …, Ob koncu ure boš znal …, Cilj ure je …, Namen te aktivnosti je, da odkriješ …” Včasih to naredimo pred, včasih po diagnostiki predznanja. Uro pa zaključimo s presojanjem doseganja cilja ure in počutja po uri. Pri tem si pomagamo z merili ali kriteriji uspešnosti. Ob njih ugotavljamo, kaj od ciljev ure smo dosegli in česa ne ter na kateri ravni smo dosegli posamezen cilj.
Pouk poteka ob raznolikih aktivnostih učencev. Moja priprava je osredotočena na to, kaj bo učenec delal med uro in ne več na to, kar bo učitelj povedal, naredil ali pokazal. Kar ne pomeni, da nikoli ni moje frontalne razlage, a ta predstavlja le še manjši delež ur. Večino časa učenci razpravljajo, rešujejo, odkrivajo … Delajo v parih ali skupinah. Učenci, ki razumejo snov, pomagajo oz. pojasnijo sošolcem v skupini. Napredujejo v lastnem tempu in na izbrani ravni zahtevnosti. Preverjajo se ob primerih, ki jim jih ponudim jaz ali pa si jih izberejo sami iz učbenika ali jih pripravijo drug drugemu. Učenci si preverijo rešitve sami, v paru, s pomočjo aplikacij, kalkulatorja ali rešitev in ugotavljajo, če že dosegajo cilj ali ne. To so dokazi o znanju, ki jih vsak zase shranjuje v mapo. Po pregledu rešitev sledi pogovor o tem, kaj pomeni dosegati cilj ure. Ugotavljanju doseženih ciljev rečemo samopresoja. Tako lahko vsak učenec ugotovi, kjer se trenutno nahaja in si postavi cilje, ki jih želi še doseči. V skladu s tem izbira naloge, vprašanja, aktivnosti za reševanje med uro in doma. Konstantnemu ugotavljanju napredka in načrtovanju naslednjih korakov v procesu učenja pravimo učna samoregulacija.
S pomočjo poti učenja vsak učenec dela v skladu z lastnim predznanjem in cilji, ki jih želi doseči. Pri tem si učenci pomagajo med seboj, da napredujejo in razvijajo veščine pomembne za življenje. Z medsebojno pomočjo razbremenijo učitelja in so doprinos sošolcu. Ob tem doživijo največji občutek izpolnjenosti.
Povratne informacije, ki jih daje učitelj učencem ali si jih podajajo učenci med seboj, so usmerjene v nasvet za izboljšave in izpostavljanje tistega, kar je že dobro narejeno. Temu rečemo formativna povratna informacija. Podamo jo na podlagi meril uspešnosti. Namenjena je izboljšanju znanja.
Moj cilj so učenci, ki so samostojni, znajo voditi
sami sebe, ne glede na okoliščine. Učim jih veščin postavljanja ciljev,
načrtovanja poti in evalvacije. Učil jih loviti ribe, namesto jim nositi ribe
na pladnju. Gradim samoregulajoče skupnosti. Ko vzpostavimo varno, sprejemajoče
okolje, kjer so učenci prispevek in doprinos drug drugemu se sproži neizmerni
potencial razvoja in napredka, h kateremu prispevajo vsi člani razreda ali
skupnosti. V zadnjih dveh letih vzpostavljam take skupnosti na šolah, ki sodelujejo
z nami. Vodimo jih skozi večletni celostni proces razvoja, ki zajema trening
učiteljev, posamezne aktivnosti z učenci, podporo šolskemu razvojnemu timu in
ravnatelju pri razvoju. Naš cilj je, da nas po nekaj letih ne potrebujete
---------
---------
KONTEKST JE VIR AKCIJ IN NOTRANJE MOTIVACIJE
Opisana vizija šole je moj kontekst opolnomočenja, moj vir navdiha, poguma in strasti. Začne se z mojo besedo, s prvimi akcijami v razredu, z mojim prispevkom k skupnosti, ki jo soustvarjam.
Predstavljam si šole, v katere vsako jutro pridejo otroci, polni pričakovanj, kot takrat, ko čakajo, kaj bo nekdo od dobrih mož položil pod smrečico. Tudi iz šol se otroci vračajo polni doživetij, o katerih vneto pripovedujejo staršem. Zvečer jim navdih, o tem, kar lahko še odkrijejo in ustvarijo, ne da miru, zato jih zjutraj izstreli iz postelje pričakovanje po novih doživetjih.
Zjutraj otroke in učitelje ob vstopu v šolo objame topel in prijeten občutek sprejetosti in domačnosti varnega zavetja sošolcev, vzgojiteljev, učiteljev in drugega šolskega osebja. V šoli jih večkrat tedensko pričakajo starejši krajani, s katerimi ob prebiranju in poslušanju zgodb ohranjajo tradicijo in skupnost. Z njimi pečejo, kuhajo, skrbijo za vrt, živali, berejo, ponavljajo poštevanko in ohranjajo človečnost. Starejši, tujci in brezposelni so vključeni v to skupnost. S tem ohranjajo zdravje in vitalnost. “Navsezadnje duševno zdravje ni nekaj, kar ljudem damo strokovnjaki, psihiatri, psihoterapevti. Pravo duševno zdravje, dobrobit, psihično odpornost dobimo iz svoje socialne mreže, od soljudi, ki nam pomagajo, da se soočamo, da obvladujemo, da okrevamo od preizkušenj, ki so sestavni del življenja, pravi Anica Mikuš Kos. Zato je šola tudi varno okolje in prostor, kjer lahko starši izrazijo svoje stiske in v njej dobijo podporo in pomoč pri vzgoji otrok, ko jo potrebujejo. To so šole z odprtimi vrati in srci za skupnost ljudi, ki se v njej povezuje za rast in razvoj naše skupne prihodnosti. So prostor povezovanja generacij in raznolikosti strokovnih znanj in pogledov, ki bogatijo skupnost. Učitelji so vodje te učeče in povezane skupnosti. Odrasli smo tako zgled sodelovanja in vodenja. Smo zgled prihodnosti družbe.
Šole do tudi podjetniška skupnost, ki povezuje drzne ideje mladine in preudarno strokovno znanje. Tako mladi gradijo veščine, spoznavajo bodoče zaposlovalce in aktivno soustvarjajo prihodnost skupnosti, v kateri bodo želeli ostati. Podjetja, skupnosti in šole imamo skupne cilje. Ohraniti zdrave, srčne in izpolnjene ljudi.
Mogoče moramo spremeniti način, kako vidimo šole, da bomo lahko spremenili šole.
Mateja Peršolja
