SAMOREFLEKSIJA O ŠOLI IN DRUŽBI, KI JO USTVARJAMO
Predstavljajte si vodenje pouka brez cilja in brez vizije. Brez vizije je
učitelj kot čoln v razburkanem morju, ki ga valovi, tokovi in večje ladje
nosijo po morju sem ter tja. Je kot orehova lupinica, ki jo nosi tok reke. Tak
način delovanja nas navdaja z občutkom nemoči. Če ta traja se sprevrže v
udanost v usodo, ki se v vedenju kaže kot apatičnost in nemotiviranost. Zato
morda služba, šola izgleda kot naporna in težka, okoliščine pa stresne.
Posledice so lahko opazne na počutju in zdravju vseh, tako zaposlenih kot tudi
učencev.
Brez cilja pri pouku, ni učenja. V tem primeru se vsak učenec uči oz. dela, kar
hoče, mnogi bi zato izbrali nič. Če je cilj delo narejeno, npr. odkljukana snov
v učnem načrtu, rešen delovni zvezek, naloga in učni list, se učitelji z učenci
pregovarjamo, ali bodo naredili ali ne. Posledično učenci potrebujejo
nadzornika, da sploh delajo. Tako se poučevanje sprevrže v nadzorovanje. V šoli
nadzorovanje osemindvajsetih ali štiriintridesetih mladih, doma pa enega ali par
otrok. To je naporno, nemogoče in dolgoročno neučinkovito. Posledica za
učitelje in starše je utrujenost in izčrpanost. Mladina pa je nesamostojna,
neiniciativna (čaka na navodila).
Na pogovornih urah se starši in učitelji, brez otroka!, pogovarjamo ali
pregovarjamo, kaj bi morali narediti, kako naj otroka še motiviramo za učenje
in delo. Ko ima otrok v šoli konflikt, si pogosto o konfliktu dopisujemo in ga
rešujemo učitelji in starši. Ali lahko v takih okoliščinah zrastejo odgovorni
in samostojni odrasli?
Z NEKAJ AKCIJAMI DO PREOBRAZBE
V nadaljevanju je nekaj preizkušenih smernic in predlogov, ki pripomorejo k izboljšanju stanja in premiku iz nemoči v proaktivno delovanje. Razdelila sem jih v tri glavne sklope: učitelji, starši in učenci, saj ima vsak deležnik svojo vlogo pri soustvarjanju boljše šolske kulture.
1. UČITELJI: OD NADZORA K SODELOVANJU
✅ Jasen cilj vsake učne ure: Namesto “moramo predelati snov” se vprašajmo kaj želimo, da učenci razumejo, znajo, uporabijo? Cilj naj bo smiselno povezan z realnim svetom in namenom. To ne pomeni, da se učimo samo uporabne stvari, temveč poskrbimo tudi za trening spomina, vztrajnost v vaji, rutino ipd.
✅ Odgovornost prenesimo na učence: Učitelj je tako vodja, kot tudi svetovalec, mentor, predvsem pa zgled. Lahko spodbujamo učence, da si sami postavijo svoje cilje, načrtujejo učenje in se učijo vrednotiti svoje napredek.
✅ Uporaba formativne povratne informacije: Če učenci razumejo merila uspešnosti, so bolj motivirani in vedo, kako izboljšati svoje učenje in znanje. Učiteljeva naloga je, da jim omogoči čas in priložnost za izboljšanje, preden oceni znanje. Vodi učence skozi proces, omogoča in spodbuja samoregulacijo.
✅ Gradimo varno učno okolje: Pogosto ne gre za koliko učimo, ampak kako učimo. Če se učenci v razredu počutijo varno, bodo bolj odprti za učenje, sodelovanje in prevzemanje odgovornosti. Kultura učenja, ki jo vzpostavimo ob začetku leta in vzdržujejo skozi celo leto je temelj varnega in spodbudnega okolja. Če ne želimo biti nadzorniki, previla spremenimo v dogovore in merila, ki jih sooblikujemo z učenci.
2. STARŠI: OD KONTROLE K PODPORI
✅ Naj otrok prevzame odgovornost: Namesto da se starši in učitelji dopisujemo, kako “rešiti težavo otroka”, spodbujajmo otroka, da se sam pogovori z učiteljem in predlaga rešitve.
✅ Od pogovornih ur k partnerskemu sodelovanju: Starši so pogosto v vlogi advokatov svojih otrok, učitelji pa v vlogi sodnikov. Kaj če bi namesto tega skupaj delali v korist otrok? Partnerski odnos pomeni odprto komunikacijo, sodelovanje in razumevanje vlog drug drugega. Pogovorne ure naj potekajo z otrokom. Od njih otrok odide z načrtom.
✅ Učenje ne sme biti bojno polje: Če je učenje vsakodnevni vir konflikta doma, pomeni, da nekaj ne deluje. Namesto nadzora in priganjanja se lahko starši osredotočijo na gradnjo otrokove notranje motivacije (npr. podpora otroku pri postavljanju realnih ciljev in samoevalvacijo).
3. UČENCI: OD PASIVNIH PREJEMNIKOV K AKTIVNIM USTVARJALCEM
✅ Vključitev učencev v ocenjevanje in refleksijo: Učenci naj ne bodo samo tisti, ki “izpolnijo naloge”, ampak tisti, ki razumejo zakaj se nekaj učijo. Če znajo vrednotiti svoj napredek, se zavedajo, kje so in kaj potrebujejo za izboljšanje.
✅ Možnost izbire: Učenci, ki imajo več izbire v načinu dela, so bolj motivirani in vključeni. Lahko izbirajo med različnimi metodami, kako prikazati svoje znanje (pisno, ustno, vizualno, digitalno ...).
✅ Postavljanje lastnih ciljev: Vsak učenec naj si postavi cilj in načrt, kako ga doseči. Tako ne bo več pasiven poslušalec, ampak aktivni soustvarjalec svojega učenja.
Kako lahko začnemo že danes?
1️⃣ Učitelji: postavimo si
vprašanje, ali moj pouk spodbuja odgovornost ali zgolj izpolnjevanje nalog?
2️⃣ Starši: pustimo otroku, da sam reši konflikt ali
izziv – in mu pri tem nudimo podporo.
3️⃣ Učenci: poskusimo načrtovati svojo učno pot in
spremljati napredek – s konkretnimi cilji, ne le “dobiti oceno”.
Vprašanje za vas: Kateri od teh predlogov se vam zdi najbolj izvedljiv v vaši praksi? Kaj bi lahko začeli spreminjati že jutri?