Kako s formativnim spremljanjem podpreti učenje v vrtcu?


Kot vzgojitelji v vrtcu, se pogosto soočate z izzivom, kako uporabiti formativno spremljanje, še posebej, ko gre za otroke, ki še niso opismenjeni. Na srečo imate v vrtcu imate številne prednosti in priložnosti, ki omogočajo učinkovito formativno spremljanje.

1. Osnovne veščine in povezava z vsakdanjim življenjem: V vrtcu se učijo osnovnih veščin, kot je skrb zase (npr., higiena, oblačenje, zavezovanje čevljev). Te veščine se tesno povezujejo z vsakdanjim življenjem, kar omogoča učinkovitto spremljanje. Spodbujajte otroke, da uporabljajo te spretnosti tudi doma, in komunicirajte s starši o tem, kako lahko v te aktivnosti vključijo otroke.

2. Manj pritiska in več časa za učenje: V vrtcu ni toliko pritiska za doseganje določenih ciljev, kot je to v šoli. To vam in otrokom daje več časa za usvajanje veščin in njihov napredek. Vrtčevski vzgojitelji jih lahko bolj prilagodijo posameznim potrebam in tempu učenja posameznega otroka. Bistvo je, da imajo otroci cilje, ki jim sledijo (oz. se jim učijo slediti).

3. Celodnevno učenje: V vrtcu je učenje del celega dne, ne pa omejeno na 45-minutno šolsko uro. To vam omogoča, da podprete otroke pri njihovem učenju skozi cel dan, ne samo v omejenem časovnem okviru.

4. Osnovne veščine za življenje: Ker so osnovne veščine (npr., higiena, oblačenje, komunikacija) pomembne za vsakdanje življenje, je smiselno začeti s spremljanjem in samoregulacijo na teh področjih. 

5. Rutine in podpora: Za učenje v vrtcu so ključne rutine, vzorci, slikovne podpore, stalno uporabljene enake besedne zveze in gibanje. S tem otrokom omogočate, da lažje razumejo in se spomnijo, kaj se od njih pričakuje.



Ker so osnovne veščine ključne za življenje, je smiselno začeti s spremljanjem napredka ravno tam. Tako se lahko v vrtcu osredotočite na razvoj veščin, ki bodo otrokom omogočile uspešno samostojno življenje. Formativno spremljanje v vrtcu lahko vključuje:

  • Obešanje vrhnjih oblačil v garderobi in pospravljanje obutve: Otroci se učijo odgovornosti, urejenosti ter obvladovanja svojih stvari. Podprite jih s slikovno podporo urejenega in neurejenega obešalnika ter izvajajte samopresoje.

  • Skrb za higieno (umivanje rok, samostojno opravljanje potrebe) in oblačenje.

  • Spretnosti držanja barvice, žličke in uporabe pribora.

  • Priprava in pospravljanje mize za kosilo ali prostora za delo (risanje, barvanje, igro): To spodbuja red, organizacijo ter sodelovanje.

  • Samoevalvacije izdelkov, ki jih ustvarjate: Namesto da vprašujejo, ali je njihova risba lepa, se učijo samostojno ocenjevati svoje stvaritve in razvijajo samozavest.

Primer merila za risanje

SLIKA 1: Primer merila za risanje slike samega sebe, ki je nastal med pogovorom s pet in šestletniki. 

1. Narišem sliko čez cel list. Narišem najprej s svinčnikom, nato pobarvam z barvico. 

2. Opazujem barvo oči in las ter ustrezno pobarvam na sliki. 

3. Natančnost barvanja (prvi krog - ni natančno pobarvano, drugi krog - natančno pobarvano)..


  • Uporaba vljudnostnih besed (prošnja, zahvala, opravičilo) ter pozdravljanje: Otroci se učijo spoštovanja in komunikacije.

  • Predstavljanje ter rokovanje: Spretnosti, ki so pomembne za socialno interakcijo.

  • Komunikacija (uporaba besednih zvez): Otroci se učijo, kako jasno izraziti svoje želje in zavrniti prošnje na vljuden način.

  • Soočanje z žalostjo in jezo, samoregulacija ter proces učenja (izražanje občutkov, počutje, samopomoč - PO MOČ): Otroci se učijo razumeti svoja čustva, kako se spopasti z njimi ter krepiti samozavest.

V procesu spremljanja napredka lahko vključite tudi starše, ki lahko doma podpirajo otrokovo učenje in razvoj. Pomembno je, da vzpostavite rutine, ustvarite vzorce, uporabljate slikovne podpore in ponavljate enake besedne zveze, da je otrokova učenja in dosežki opazni in vidni. To bo otrokom pomagalo razumeti, kako napredujejo in graditi samozavest za prihodnost.


Poglejmo si primer: POSPRAVLJANJE IGRAČ

Prvi korak: Najprej se usedite z otroki in skupaj oglejte primer igralnice, enega, ki je pospravljen, in drugega, ki ni. Spodbudite jih, da povedo, kako se počutijo v obeh prostorih, kaj jim je všeč, kaj bi spremenili. Upoštevajte njihove ideje in predloge. Na podlagi tega skupinskega pogovora skupaj ustvarite merila za to, kaj pomeni, da je prostor pospravljen.

Drugi korak: Po tem, ko ste se pogovorili in otroci razumeli, kako naj izgleda pospravljen prostor, jih spodbudite, da se samostojno odpravijo "reševat porušeno deželo." Namesto tega, lahko jim preberete pravljico, kot je "O kralju, ki ni maral pospravljanja" (Nina Mav Hrovat), da jim približate pomen pospravljanja.

Tretji korak: Da bi olajšali proces pospravljanja, pripravite na poličkah ali v zabojih fotografije igrač, ki spadajo na svoje mesto. Vsak otrok potem poišče eno "prepreko," kar je igrača, ki ni na svojem mestu, in jo pravilno uredi. Lahko se organizirajo v skupine, kjer trije otroci skupaj tvorijo reševalno skupino, na primer vile, levi ali roboti. Vsaka skupina najde igračo, jo vrne na svoje mesto, nato pa si vsak od otrok nariše zvezdico za vsako uspešno pospravljeno igračo. To omogoča povezavo z matematiko.

Četrti korak: Igra se lahko nadaljuje s tem, da izžrebate, katera skupina bo določeno območje pospravila še bolj natančno, saj so se vzgojiteljice prejšnji dan pozabile pošteno poigrati s stvarmi in jih razmečile po igralnici. Namenoma zapustite prostor v razsulu, a vsakič z drugo zgodbo, da vadite proces pospravljanja.

Pred spanjem ali pred obrokom spodbudite otroke, da delijo, kako jim je šlo pospravljanje od rok, ali so se zabavali in kako so se počutili med tem postopkom. To lahko spodbudi pogovor o počutju in medsebojnih odnosih.

Peti korak: Končno, po opravljenem pospravljanju, otroci samostojno presojajo izgled prostora. To lahko storijo s pomočjo prstov, barvic ali tako, da se postavijo pred slike, ki prikazujejo merila za uspešnost pospravljanja. Pomembno je, da imajo po samopresoji možnost, da izboljšajo stanje prostora, da bo bolje ustrezalo dogovorjenim merilom. To spodbuja odgovornost in lastno učenje pri otrocih.


S poučevanjem 360+ (formativnim spremljanjem in vidnim učenjem) v vrtcu lahko otroke opolnomočite za samostojno življenje in osnovne veščine. Pomembno je, da vzpostavite konstruktivno komunikacijo s starši in se z njimi pogovarjate o napredku otrok, da se učenje prenaša tudi izven vrtca. Z opazovanjem učinka  in prilagajanjem se bo formativno spremljanje v vrtcu izkazalo za učinkovito orodje za podporo otrokovemu razvoju.

Kristina Ferel in Mateja Peršolja