Renata Sešel
OBLIKOVANJE MERIL PISANJA ČRK IN SAMOPRESOJE
Pri procesu opismenjevanja (spoznavanja velikih tiskanih črk) sem sredi letošnjega šolskega leta začela postopoma uvajati korake formativnega spremljanja. Po obisku seminarja in mnogih prebranih člankov o primerih dobre prakse sem le posegla po novem izzivu. Sprva sem bila zelo skeptična in nisem bila prepričana, da bo formativno spremljanje delovalo tudi pri najmlajših šolarjih. Samo delo in napredek učencev pa me je prepričal ravno v nasprotno.
Pri spoznavanju velikih tiskanih črk se mi je zelo pogosto dogajalo, da sem opazila pri učencih, da so po postopnem obravnavanju črk in kasneje zapisov prvih besed, le-te zapisovali vedno slabše. Veliko dela sem imela s popravljanjem njihovih zapisov črk in največkrat moje popravljanje ni padlo na plodna tla.
Z uvedbo formativnega spremljanja pa sem dosegla, da so učenci sami kontrolirali svoje zapise črk, prepoznavali napake pri sebi in sošolcu in tako sama nisem imela več dela s popravljanjem. Pri delu sem jim samo še svetovala ali namignila na kakšno prezrto napako.
V nadaljevanju vam bom predstavila, kako sem se na preprost način lotila formativnega spremljanja pri opismenjevanju.
1. KORAK: Izdelava piktogramov uspešnosti
Ob slabih in dobrih primerih zapisov črk, so učenci ob pogovoru sami predlagali, kaj je potrebno, da bodo lepo pisali in bodo z delom zadovoljni. Izluščili smo sedem najpomembnejših kriterijev, ki sem jih pripravila v obliki piktogramov. Piktogrami so od takrat naprej ves čas na vidnem mestu učencem.
2. KORAK: Pregled piktogramov uspešnosti pred vsako dejavnostjo
Pred vsako dejavnostjo opismenjevanja, prepisov ali zapisov smo sprva skupaj ubesedili kriterije uspešnosti. Na začetku sem to naredila sama, počasi pa sem svoje mesto prepustila učencem, ki so v vlogi učitelja ponovili kriterije in preverili, če sošolci pravilno sedijo in imajo lepo ošiljeno pisalo.
3. KORAK: Razvijanje samokritičnosti
Počasi sem ugotovila, da so učenci sami opazili napake, ki so jih naredili. Včasih je bil dovolj le namig z očmi ali s prstom in učenec je znal takoj povedati, kaj ni v redu, in napako tudi popraviti. Kritično so lahko sami preverjali svoje zapise, še bolj natančni in motivirani pa so bili pri pregledih zapisov sošolcev.
Po uvedbi teh korakov skorajda več ne uporabljam rdečega pisala za popravljanje nenatančnosti zapisanih črk. Pisalo je v uporabi samo za pozitivne in pohvalne misli.
Posledično so se izboljšali tudi zapisi domačih nalog. Napredek pa je bil viden tudi pri učencih, ki imajo slabše razvito grafomotoriko in pri učencih, ki so hitri, površni ali nemotivirani za delo.
Z uvedbo formativnega spremljanja pri opismenjevanju sama kot učitelj nimam več veliko dela pri popravljanju, sem samo koordinator v razredu. Učenci si pomagajo med seboj in se učijo drug od drugega.