Hote ali nehote smo med in po zaprtju šol, starši postali še veliko bolj vpleteni v izobraževanje svojih otrok. Po mnenju številnih več kot bi si vsi – učitelji in starši – želeli.

Starši smo že dolgo nepogrešljivi del izobraževalnega sistema. Mar nam je, ker so to naši otroci, ki jih vzgajamo z zgledom in oblikovanjem primernih okoliščin za njihovo rast in razvoj. V sedanjih razmerah, ko ni drugega zgleda (prijateljev, sorodnikov, učiteljev), kjer bi se lahko učili na ta način, je vloga staršev pomembna, kot še nikoli do zdaj. Naloga pa ni niti lahka (marsikdo se je niti ne zaveda!) niti preprosta. Treba jo je izpolnjevati ob službi doma ali na delovnem mestu. Usklajevanje dela od doma, vzpostavljanje ritma učenja otrokom, skrb za družinsko prehrano, nego, aktivna pomoč najmlajšim pri pripravi prostora za učenje, branje navodil je za nekatere starše vsakodnevni izziv.

Okoliščine za učenje v šoli soustvarjamo učenci in učitelj(i), doma pa otroci in starši. Ker za poučevanje starši običajno nismo usposobljeni, se lahko zanesemo le na svoje (skoraj že pozabljene) šolske izkušnje in instinkt, kaj je »za mojega otroka dobro in prav«. Zato se v času zaprtja šola izrazila iskren poklon vsem staršem, ki ob lastni službi opravljate še zahtevno učiteljsko delo. Skoraj čez noč ste postali eden od stebrov sistema osnovnošolskega izobraževanja. Vaši otroci in učitelji vas potrebujemo! Ob učni pomoči pa nehote lahko delamo nekatere napake. Vzemimo jih kot priložnost za (lastno) učenje ter iskanje učinkovitejših strategij za usposabljanje otroka.

Otroku, na primer, prepogosto podajamo odgovore na vprašanja. Bodisi na tista, ki jih je kot nalogo pripravila učiteljica, bodisi na tista, ki se otroku postavljajo ob učenju. Saj veste: pot je pomembnejša od cilja! Zato otroku dovolimo, da nečesa ne zna, da nečesa ne ve in ga raje z dodatnimi vprašanji in namigi spodbudimo k raziskovanju in premisleku, kot da mu sami takoj prinesemo odgovor na pladnju. S ciljem, da bo lahko sam doživel trenutek »Aha!« ob ustrezni rešitvi in odgovoru. Izkušnja šteje! Se še spomnite, da se od slišanega naučimo le 20 odstotkov, od slišanega in videnega 30 odstotkov, zapomnimo si le 50 odstotkov tistega, kar naredimo sami, in več kot 85 odstotkov tistega, kar znamo in razložimo drugemu. Torej naj otrok raje razlaga vam (boste videli, da boste tudi manj utrujeni!).

Popravljanje napak z rdečim pisalom … Vsi se spomnimo šolskih zvezkov, ki smo jih s popravljenimi napakami prinesli domov … Vam je ta slika pustila prijeten ali neprijeten spomin na šolske dni? No, tudi sedanji otroci ne marajo tovrstnih poprav. To delo pustite učiteljici, učitelju. To, da nečesa ne znam, je v šoli okej (včasih celo kul …). Otroci so v šoli zato, da se učijo. Če bo otrok izdelek naredil sam, boste s tem pomagali tudi učiteljem, da bodo vedeli, kje na poti do cilja so učenci, in da bodo znali bolje naravnati prihodnje delo, aktivnosti, učenje, da jih pripeljejo do cilja. Če dobimo od otrok starševske odgovore, pravilne rešitve, si učitelji ustvarimo napačno prepričanje, da učenci že znajo.

Mlajši otroci odraslim radi pokažejo svoje izdelke, risbe, naučene pesmi, spise. Od nas si želijo povratne informacije o izdelku oziroma dosežku. Najlažje in najhitreje jih je odpraviti z »Bravo!«, »Super, kako lepa slika!«. Tako se navadijo (kot v znamenitem poskusu Pavlova …), da je vse, kar naredijo, odlično. In ko prvič (in naslednjič) v šoli naletijo na neodobravajočo povratno informacijo, je ne znajo sprejeti. Če pohvale ne dobijo takoj, so užaljeni in odnehajo, še preden so učno delo zares končali, spopolnili.

Skupaj z otrokom se raje učite – jezika učenja. V pomoč so vam lahko vprašanja: Kaj si se danes naučil (in ne: kaj si delal)? Kateri cilj si dosegel (in ne: kakšno oceno si dobil)? Kakšno strategijo učenja si uporabil (in ne: nisi še naredil naloge, ali: pojdi se učit)? Kako veš, da si dosegel cilj (in ne: nisi še prepisal, naredil …)? Kakšno napako si danes naredil in kaj si se iz nje naučil (namesto prepisovanja rešitev)? Kakšno povratno informacijo o znanju si dobil od učitelja ali sošolca in kako si jo (jo boš) uporabil (namesto odnehati ali opustiti učenje)? Kje si se zataknil oziroma kako boš rešil/-a izziv (in ne: reci sošolcu, naj ti pošlje rešitve)?

Zato otroke raje usmerjamo v samopresojo. V pomoč so nam vprašanja: Si zadovoljen s sliko, ki si jo narisal? Kaj ti je na njej najbolj všeč? Na kaj si ponosen? Kaj ti je dobro uspelo? Kaj se ti zdi, da bi na njej še lahko izboljšal? (Takih vprašanj si, namesto prevladujočih hitrih in obtožujočih sklepanj, vsi želimo tudi na delovnem mestu …) Začnimo torej pri sebi, saj smo zgled svojemu in našemu otroku.

Objavljeno v Delu, 24.11.2020: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/pot-je-pomembnejsa-od-cilja/ (19.7.2023)