Družine so različne po svojih načinih življenja in vrednotah. Čeprav izobraževanje osebo spremeni in dopolni, pa vsakdo, tako učenec kot učitelj, črpa in postopa iz svojih družinskih izkušenj. Mogoče je v kateri družini vrednota, da veliko delajo in so dejavni tudi, ko naj bi imeli počitek. Pravila in navodila staršev ali starih staršev, ki vsakodnevno priganjajo otroke, so mogoče naslednja: pohiti, ne lenari, spet bereš, brali bomo, ko bo delo narejeno, kaj sanjaš, poprimi za delo, imaš dve levi, daj že, ne spi čez dan, spi se ponoči,… Ti slikoviti opisi staršev se več kot vtisnejo v telo in spomin otrok ter prihajajo na dan čez čas in v odrasli dobi. Vseh otrok ne dosežejo na enak način in odzivi so lahko različni. Nekateri otroci enostavno samodržno »odbijejo« take pripombe in so dovolj žilavi, da si urnik in način življenja uredijo po svoje tako, da poslušajo svoje telo. Drugi se odzovejo s hitenjem in priganjanjem samega sebe ob prisotnosti drugih, ko so sami, pa tudi počivajo in »lenarijo«. Tretje pa so pravila staršev in slikoviti opisi stanj tako zaznamovali, da se priganjajo ves čas, vstajajo zgodaj, dobro se počutijo le, če ves dan delajo, mlade matere izkušajo občutke nemira, če po porodu ležijo, če pestujejo svoje otroke in poležijo z njimi, mladi očetje pa se ženejo za delom, športom in pričakujejo odobravanj in pohval svojih staršev za delavnost. Te prinesejo nekaj pomiritve, nato pa se ponovno zaženejo v delo in hitenje. Ob takem družinskem članu hiti cela družina in se nihče ne počuti dobro, če počiva in ne dela do stopnje, kot jo postavi nemirni član.
Nemir ob nedelu in stalna potreba po delu se nevidno prenaša tudi na ostale prisotne izven družine, otroke, šolarje in sodelavce. Tako so lahko otroci ali starši deležni vprašanj, ali se tudi vaš uči med počitnicami, da bo pripravljen za drugo leto? Ali pa, naš ni tako priden, nečakinja pa je tako pridna, uči se cele poletne počitnice. Otrok, ki sliši tako razlago za »biti priden«, bo mogoče sam sledil takemu načinu, v kolikor ne bo starš ob njem nevtraliziral izjave in pomiril njegova občutja morebitne manjvrednosti ob tem. Pri drugem otroku pa bodo starši mogoče potrdili tako vedenje pridne učenke, s tem pa tudi znižali občutje delavnosti svojega otroka, ki je mogoče povsem uspešno za njegovo starost in razvojno stopnjo. Kako se bo počutil ta otrok ob primerjavi z učenko? Kako se bo gradila njegova samozadostnost? Kako se bo krepila njegova samopodoba in samovrednotenje?
Pomiritev in zadovoljstvo s samim sabo glede na počitek v otroštvu je način, kako vstopamo v odnose in delo v odrasli dobi. Starš ali učitelj, ki se kar naprej priganja, bo tak način dela odslikaval tudi v otroke in učence. Tako »dobijo petošolci 42 nalog pri matematiki preko sedmih dni zimskih počitnic. Gimnazijci prejmejo 36 strani nalog pri kemiji 22. avgusta s pripisom učiteljice, da bodo pripravljeni za vaje, ko pridejo v šolo septembra. Sedmošolci dobijo v petek zvečer sporočilo za angleško nalogo. Drugi letniki dobijo poleg naloge pri biologiji do naslednje ure ogled nekaj videoposnetkov, ki skupaj nanesejo šest ur ogleda. Ko se šolar opraviči zaradi neopravljene naloge, ker je bil dva tedna bolan, ga učitelj mehko okara, da ko je sam bil učenec, je z vročino prihajal pisat naloge v šolo«. Navedene izkušnje so skrajne in nezdrave, vendar kaj sporočajo otrokom? Kako se vedenje starša ali učitelja vtiskuje v otrokovo odraščanje in kako vpijajo sporočila tudi drugi otroci, ki poslušajo in opazujejo izkušnjo sorojenca ali sošolca?Za vsako delo je potreben napor in prav učitelji so tisti, ki vedo, kako pomembno je pridobiti delovne navade v šolski dobi. Če prenesemo razlago na področje gibanja, bi ponazoritev bila s hojo v breg in na hrib. Ko se vzpenjamo, potrebujemo potrebno napetost in moč v mišicah, telo se ogreva, utrip srca se dvigne, krvne žile se širijo, usta postanejo suha, krvni tlak se poviša, celotno telo se usklajeno spreminja za napor. In kako odlično nam naše telo služi pri tem! Mogoče noge malo bolijo, znojimo se in manj govorimo, več dihamo. Ko pridemo na vrh, se odpočijemo, telo se umiri, vendar ne povsem, kajti potrebno bo ohraniti zbranost, moč in vztrajnost še za hojo navzdol. Ob vznožju pri avtomobilu pa si res oddahnemo, telo se sprosti, noge so tople in še nekoliko bolijo, vendar pretehta občutje zadovoljstva z doseženim vrhom in naval dobrih hormonov v krvni obtok, ki nas veseli in navdaja s ponosom. V avtomobilu se še dodatno oddahnemo, voznik pa potrebuje še nekaj napetosti in zbranosti za varno in mirno vožnjo. Ko pridemo domov, se stuširamo, pospravimo stvari iz nahrbtnika in si privoščimo počitek, zvečer pa globok in dolg spanec. Telo se povsem sprosti in umiri. Napor in napetost v mišicah nog, hrbta, vratu in rok, ki je bila potrebna za hojo navzgor, za ležanje v postelji nista več potrebna. Ležimo iztegnjeni ali na boku, gibov kot smo jih delali z nogami in rokami med vzpenjanjem ne izvajamo več. Počivamo. Spanec in procesi, ki bodo stekli med njim, bodo telo obnovili in pripravili na nov dan. Spočiti bomo mirni, brez bolečin, s potrebno voljo in močjo za nove dejavnosti, brez občutkov krivde, da smo v zamudi, ker včeraj nismo delali, bili v službi, za računalnikom…
Počitek je enako potreben kot napor in delo. Oba sta kot gibanje velikega zvona, ki zaniha v eno stran - din in se vrača v drugo stran - don. V sosledju se ponavljata din in don. Če izostane din, se ritem spremeni. Če gre gibanje v smeri din, se mora vrniti tudi v don.
Za zdravo delovanje je potreben zdrav počitek, da se telo obnovi in se napetost sprosti. Za starše in učitelje je pomembno, da odmerjajo otrokom pravočasen, kakovosten in dovolj dolg in pogost počitek. Koliko je dovolj, je za otroke tudi ob upoštevanju priporočil različno. Spočit otrok bo radosten, miren, vedoželjen, pripravljen na nove naloge, vztrajen ob poskusih, sodelovalen, manj jokav in tesnoben, manj bo napak in poškodb, zdravo bo pridobival na telesni teži, imel bo zdrav tek po hrani, manj bo zboleval in hitreje okreval po boleznih. Spočit otrok si bo želel dela in bo ponosen na svoje dosežke. Spočit otrok bo tudi hitreje zaspal in dosegal mirne globoke stopnje spanca, brez vmesnih prebujanj. Za starše in učitelje je pomembno, da otrokom nudijo zgled in tudi sami počivajo. Dolg počitniški spanec po opravljenem delu za vse člane družine bo otroke pomiril in naučil spoštovanja sebe in svojega telesa brez občutkov krivde in priganjanja k delu. V počitku in med počitnicami ne izvajamo gibov in napora kot med delom, sicer se ne bomo sprostili. Delo zamenjamo z dejavnostmi, ki jih sicer ne počnemo. Počivajo naj oči, če se sicer naprezajo, ušesa, če so sicer obdana s hrupom, razbremenimo um, noge, vrat, dlani… S počitkom razvijamo poleg celjenja spoštovanje do sebe tudi po boleznih in poškodbah. Za starše in učitelje je pomembno, da izkazujejo spoštovanje do počitka drugih, do otrok, učencev in sodelavcev, da razvijejo vedenje, ki nudi prostor in čas, da bodo drugi počivali, ko to potrebujejo in da bodo družine doma čas namenile sebi. Meje si mora vsak posameznik postaviti sam in ozavestiti, da ne vdira v prostor družin z e-sporočili, da ne nalaga otroku, ki gleda risanko, dodatno ravnanje perila, da ne posega s svojim nemirom v prosti čas sanjarjenja mladostnika. Vprašati se je potrebno, kaj me sili v nemir, zakaj ne počivam, zakaj nisem ponosen in pomirjen z do sedaj opravljenim svojim delom? Zakaj se moj nemir preliva na druge, ko počivajo? Zvon niha din in don. Pri tem je potrebna izjemna sila, napor, vztrajnost, ritem dela, vendar tudi predah, ki ustvari tišino, da slišimo zven in zvonjenje.
Še domača naloga: namenite si dolg in globok spanec, če je vaš dan pri koncu, jutri pa za nekaj minut prisluhnite zvonu in počivajte ob din-donu. Če je počitniški teden za vami, poskusite zaznati svoj ponos za počitek, če so počitnice pred vami, ozavestite nedelo in počivajte.
Klaudia Urbančič, www.hisapoguma.si